Ruth uživa v naravi

Ruth Podgornik Reš veliko časa posveti delu na domači vrtnariji v Mošnjah. Kljub temu pa ne pozabi na šport, ki je zanjo način življenja. Največ se posveča teku in letos se bo preizkusila na 98 kilometrov dolgem ultra maratonu okoli Mont Blanca.

Od kdaj ste športno aktivni?

»Takoj, ko sem šla v šolo, sem začela trenirati, sprva smučanje, nato tek – kros ter na tekmah »slovela« kot večno tretja.« Vse do konca gimnazije sem trenirala tek na smučeh. Pri kranjskem Triglavu sem imela odličnega zagrebškega trenerja Kecerina. Ob prihodu na Biotehniško fakulteto sem se ustrašila natrpanega programa predavanj in vaj in zato zaključila tekmovalno športno pot.«

S katerimi športi pa se ukvarjate sedaj?

»Prav zanimivo. Ko sem zaključila s študijem in je prišla na vrsto družina, na šport še pomislila nisem. Bila sem trikrat noseča, pa pet let »doječa«, skrbela sem za gospodinjstvo. Ko se je pred 16 leti rodila Pia, sem se z vsemi štirimi zakopala v posel. S tekom sem spet začela, ko sem otroke vozila na trening. Fanta sta bila v tekaškem klubu na Bledu, Pia je tam obiskovala balet, jaz pa sem lahko znova obula tekaške copate.«

Zakaj tek?

»Ker je to najbolj preprost način gibanja, pri katerem potrebuješ le dobro voljo in pot. Obožujem tek po gozdu, po hribih. Tam vedno znova dojamem, v kako čudovitem okolju živimo. Vsak dan doživim kaj novega, tudi vonj, ki je meni izjemno pomemben, ni dvakrat enak. Tečem v soncu, dežju, snegu, plundri, podnevi, ponoči,...«

Kaj vam pomeni šport, rekreacija?

»Šport mi pomeni način življenja. Ponosna sem tudi, da so otroci, ki so sedaj vsi v Ljubljani, aktivni, in da se gibajo v športni prijateljski družbi.«

Športno je torej aktivna vsa družina, tudi otroci. S čim pa se oni ukvarjajo?

»Trenutno Jan in Miha skupaj plezata in julija gresta v Kanado. Že kot otroka sta se zaradi usklajenih prevozov ukvarjala z istimi športi. Skupaj sta plezala, smučala, tekla na smučeh. Miha je šport zagrabil zelo resno, saj je bil dober tekač na smučeh, pa kombinatorec, štiri leta je tekmoval za mladinsko biatlonsko reprezentanco. Je študent Fakultete za šport in letos je blestel v atletiki. Po očetu je adrenalinski odvisnež in sem lahko kar vesela, da se je lotil »varnega« športa. Začel je skakat s padalom! Pia pa je univerzalna punca – glasbenica in športnica. S tremi leti je začela plesati klasični balet, nato je presedlala na jazz balet. Ves čas je vneto tekla, tudi na smučeh, in kolesarila. Ima številne medalje z biatlonskih tekem. Trenutno je na Umetniški gimnaziji z vsem srcem zapisana igranju jazza in plesu swinga. V šolo kolesari, 40 minut v eno smer, kadar ima le čas, se odpravi na tek. Uživa v naravi! Potrebo po gibanju ima v krvi.«

Če se vrneva k vam. Se vsak dan rekreairate?

»V sezoni, to je marca in aprila, ko moram delati po dvajset ur, na šport niti ne pomislim. Podobno je bilo osem zim, ko sem pisala knjige. Deveto in deseto sem ustvarila poleti in zato imela najhladnejši letni čas le zase. Začela sem spoznavati čare turne smuke. Sicer pa se v poletnih dneh moja rekreacija začne zgodaj zjutraj z zalivanjem. V vročem dnevu v štirih urah mojim žejnim cvetočim prijateljicam znosim tisoč litrov vode. V jeseni me marsikdo vpraša, ali hodim v fitnes. Imam srečo, da sem po dolgih dnevih, ko nimam časa za gibanje, spet takoj v formi. Zavedam se, da sem to lastnost podedovala. Sem tudi vzdržljiva. Tečem z lahkoto in pri tem neizmerno uživam – z vetrom v laseh (smeh). Včasih se mi je zdel dosežek, če sem se povzpela na Dobrčo ali Jamnik, danes me vleče vse višje. Tek, ki je krajši od treh ur, se mi zdi kar nekako »instant«.«

Se udeležujete tudi tekmovanj?

»Tekem se v zrelih letih ne udeležujem prav pogosto. Dvakrat sem pretekla Ljubljanski maraton, spomnim se, da sem bila na Duatlonu Jamnik. Ponosna sem, da sem dvakrat brez večjega naprezanja zmogla Triatlon jeklenih. Lani sem presenetila tudi samo sebe, saj sem v svoji kategoriji zmagala. Po tekmi sem kar prekipevala od energije in si po veslanju, kolesarjenju in teku zaželela še do Planike. Nikoli ne bom pozabila, kako me je oče zlahka prepričal, naj grem na Tek na Grintovec – tako, malce za trening. Sploh se mi ni sanjalo, kaj me čaka. Res, dobra izkušnja.«

Kaj pa vaše preizkušnje netekmovalne narave?

»Marca sem kolesarila po čudovitem jugu Španije, lani sva z možem uživala v italijanskih Dolomitih, predlani v francoskih Alpah. Očarajo me mogočna ledeniška prostranstva, a ko pridem domov, se zavem, kako unikatni, filigransko lepi so naši hribi. Vesela sem, da fanta ne pozabita name in me vzameta s seboj v hribe. Najbolj vznemirljivo je bilo, ko sem to zimo z Janom plezala na Triglav. Lani poleti me je Miha peljal na Škrlatico, kar čez Kriško steno. S Pio pa obožujeva sončne vzhode. Pozimi vstajava pred peto, da se na Viševniku pokloniva soncu. Pogosto greva na Begunjščico, kjer so najlepši sončni zahodi. Ravnokar sem se vrnila iz naporne službene poti. Dobra kondicija pride še kako prav na mojih strokovnih odpravah, ko se podajam po nova spoznanja na sever Evrope.«

In kakšne športne načrte imate za letos?

»Letošnje leto sem želela v večji meri posvetiti športu, a mi to očitno ni bilo namenjeno. Prvega maja sem namreč med spustom iz Stola dobila hude žulje, ki se niso zacelili šest tednov. To pomeni, da sem morala izpustiti gorski maraton štirih občin. Upam pa, da se bom lahko pripravila za 98 km dolg ultra maraton okoli Mont Blanca. Potrdilo, da sem zdrava, sem že poslala (smeh).«