Otroška peresa

Dresiranje reševalnih psov

V Kranj smo šli pogledat, kako dresirajo pse. To smo dobili za nagrado, ker smo igrali igrico Tobija. Ko smo prišli, so nam najprej povedali, kako rešujejo ljudi, da jim psi pomagajo pri iskanju, kako jih dresirajo in učijo iskati in katere pripomočke pri tem rabijo. Vsak reševalec je imel svojega psa. Pokazali so nam, kaj vse jih naučijo. Imeli so tudi klik. Kadar so psom kaj rekli, da mora narediti in so le-ti ubogali, so pritisnili na klik. To je pomenilo, da je pes nalogo dobro opravil in da si zasluži nagrado. Potem smo se šli skriti po skupinah. Vsako skupino je iskal drug pes. V naši skupini smo bili: jaz, Špela, Teja, Katja in Jure. Iskal nas je zlati prinašalec. Ko nas je našel, so nam pokazali še, kako premagujejo ovire.

Preživeli smo lepo dopoldne.

Lea Luznar, 5. r., PŠ Dražgoše

Nekoč in danes

Nekoč so ljudje živeli revno. Obdelovali so polja. Delali so ročno. Primanjkovalo jim je kruha. Revni ljudje so zelo garali. Delali so za hrano in preživetje. Imeli so skromna oblačila, ki jim jih je sešila šivilja. Štedilniki so bili na trda goriva. Jedli so enostavne jedi, kot so polenta, žganci in močnik. Otroci so morali delati na polju. Moja mama je pri žetvi žita na počitnicah pri stricu pobirala klase žita. Za to delo je zaslužila za hlebček kruha. Kruh so pekli doma. Mamini starši so imeli stanovanje in kmetijo v najemu pri neki bogati ženski v Domžalah. Za kurjavo so uporabljali butare, ki so jih pokurili v kmečki peči. Bogati so imeli svoje hiše in svojo zemljo. Jedli so veliko različne hrane. Oblačili so se lepše kot revnejši. Hrano so večinoma dobili na polju.

Danes je precej drugače kot nekoč. Imamo trgovine, tovarne, gostilne, picerije ... Imamo vsak svoja stanovanja v hišah, blokih ali stolpnicah. Obleke kupujemo v trgovinah. Imamo veliko raznih oblačil. Nikoli nismo lačni. Nekateri so revni, drugi pa tudi bogati. Kruh kupujemo v trgovinah. Otroci obiskujejo šolo, odrasli pa hodijo v službe. Lahko si prislužimo dopust. Imamo avtomobile, kolesa, smuči, skiroje, rolke, računalnike in še marsikaj drugega.

Mislim, da se imamo danes veliko bolje.

Nastja Pavlinič, 7. č, OŠ Stražišče, Kranj