Črni Kamnitnik (Loma Negra)

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (31)

Za argentinski čudež ima veliko zaslug znameniti Škofjeločan dr. Tine Debeljak, pisatelj in pesnik, literarni kritik, prevajalec in urednik, ki je bil eden glavnih intelektualnih stebrov povojne emigracije v Argentini. Na Slovenski pristavi v Castelarju je na popoldanski kulturni prireditvi spregovoril škofjeloški župan Igor Draksler in njegovemu sinu Tinetu Debeljaku, ki je prav tako pesnik, publicist in urednik, izročil spominsko darilo. Na enak način se je spomnil tudi na profesorja in filozofa Milana Komarja, ki sicer ni bil rojen v Škofji Loki, precej časa pa je tam živel in deloval in se počutil Ločana. Pred dvema letoma je umrl v Buenos Airesu in spominsko darilo je prav tako prejel njegov sin.

Rojaku dr. Tinetu Debeljaku so v Škofji Loki leta 2003 ob stoletnici njegovega rojstva posmrtno izkazali zasluženo čast, v Aleji znamenitih Ločanov so mu postavili kip in ga tako simbolno vrnili v škofjeloško občestvo. V Buenos Airesu je umrl januarja 1989, na pragu slovenske osamosvojitve, ki je žal ni dočakal.

Debeljakovo literarnozgodovinsko, uredniško in kritično delo je precej obsežno, saj obsega več kot petdeset knjižnih izdaj. Toliko večje spoštovanje vzbuja, ker je nastalo v emigraciji, kamor se je umaknil kot predvojni profesor in kulturni urednik katoliškega dnevnika Slovenec. V Argentino je prišel leta 1948, žena s tremi otroki se mu je s pomočjo Rdečega križa lahko pridružila šele leta 1954.

Že pred vojno je bil prevajalec iz slovanskih jezikov, tudi v Argentini je veliko prevajal, zelo cenjeni so njegovi prevodi ruskih in poljskih pisateljev, vrhunec predstavlja prevod Dantejevega Pekla in iz španščine Hernandezovega epa Martin Fierro. Njegove proze je sicer manj kot poezije, prava mojstrovina pa je njegov Črni Kamnitnik (Loma Negra), ki so ga verjetno prebrali že mnogi Škofjeločani. To je zbirka proznih črtic, ki je nastala, ko je profesor kot vratar delal v tovarni cementa. Tako kot drugi begunci je moral prijeti za vsakršno delo, najprej je delal v farmacevtski tovarni, nato kot vratar v tovarni cementa v kraju Loma Negra v Olavariji, zatem kot skladiščni uradnik. Leta 1955 je bil premeščen v centralo tovarne v Buenos Airesu, kjer je delal do upokojitve.

Debeljakov kip v Aleji znamenitih Ločanov je obrnjen proti Kamnitniku, bronasti podobi podnunskega profesorja pa daje oporo prav kamnitniški kamen. Debeljakovi rojaki so bili torej zelo pozorni pri postavitvi spomenika, pozoren je bil tudi škofjeloški župan, ko je na Slovenski pristavi z Debeljakovimi besedami predstavil Škofjo Loko in Kamnitnik.

"Črni Kamnitnik" (Loma Negra) je profesorju Debeljaku v neskončni argentinski pampi dajal oprijemljivo točko. Spominjal ga je na domovino, družino, dom. Na rodno mesto. Razpet je bil med dvema stenama - med rdečim loškim Kamnitnikom in črnim Kamnitnikom Lome Negre. Zanj so bila najtežja leta, ko je bil v Argentini sam, brez žene in otrok, ta leta so močno vplivala na njegovo literarno delo.

V enem od svojih pisem je leta 1951 hrepeneči zapisal: "Škofja Loka ... Stojim v svoji sobi pred pampo in gledam v širno ravnino ... in prav na koncu, ko se obzor že nagiba na zemljo, tam - se mi zdi - vidim ponosni Loški grad in hišo pod njim ... in ob njima vso bedno sedanjost, ki je ne poznam več in sem ji tujec in lepo polpreteklost in slavno zgodovino ... Vse to mi stopi pred moje oči, kot da berem knjigo ... da iz te knjige, ki edina hodi z mano, bi vam morda utegnil napisati par besed. Resnično, tale hip se mi je odprla na tisti strani, kot sem jo doživel pred dvajsetimi leti. Na loški kamnolom, na Rdeči Kamnitnik, ki ga je tolikokrat naslikal naš rojak mojster Grohar in za njim še večkrat Jakopič (o sreča, da sta dva izvirnika prav tu v Buenos Airesu) sem pred dvajsetimi leti popeljal svojega učitelja s praške univerze, starosta slavistov prof. Murka, ki se je začudil razgledu z nizkega griča: 'Toliko cerkva!' Tedaj sem jih preštel. 44! Morda jih je še več, kadar je lepše vreme.«

Profesor in filozof Milan Komar pa je pred petdesetimi leti zapisal: "Podvrženo ljudstvo, ki se ne zna osamosvojiti, se v bistvu boji samostojnega življenja, ker mu v globini prija podvrženost in neodgovornost za lastno usodo." In nadaljeval: "Zrela, dorasla ljubezen do naroda je pametna, razumna in razborita, ker zna razumeti in razbrati, kar je v danih okoliščinah za narod prav in primerno." In naprej: "Pamet pa ne pomeni plašljivosti, opreznosti, neodločnosti, iskanja varnosti in podobnega. Pameten ni samo tisti, ki ne gre čez cesto, ko se bliža avto z veliko hitrostjo, pameten je tudi tisti, ki prečka ulico, ker avto ne vozi prehitro in bi bil nespameten, če tega ne bi storil. Pamet sploh ni mogoča brez spremljave poguma. Kdor ni pogumen in borben, sploh ne more živeti pametno in razumno, kakor so poudarjali starejši in poudarjajo tudi novejši moralisti. Po drugi strani pa ni prave borbe in poguma brez kritične pameti. Rehabilitirati pojem zrele, zdrave in prave pameti v politiki in v ljubezni do domovine gotovo ni lahko delo, a predstavlja bistven korak – na potu k politični doraslosti, katere vidni izraz bo država.''