Certifikat je naša reklama

"Certifikat ni le dokaz, da kmetujemo ekološko, ampak je tudi naša reklama," pravi Štefan Dežman, predsednik Združenja ekoloških kmetov Gorenjske.

Radovljica – Aprila je minilo deset let, odkar je 35 ekoloških kmetov iz Gorenjske, predvsem iz Bohinja, ustanovilo svoje združenje. V Bohinju, kjer je bil ustanovni zbor, so pred nedavnim pripravili tudi slovesnost ob deseti obletnici, jubilej pa je bil priložnost za pogovor s predsednikom združenja Štefanom Dežmanom.

Ali zanimanje za ekološko kmetovanje na Gorenjskem še narašča?

»Število članov združenja se je v desetih letih povečalo s 35 na 132, zanimanje za ekološko kmetovanje pa še narašča, tudi zaradi vse večjih potreb potrošnikov po ekološko pridelani hrani. Največ članov je iz Bohinja in iz Poljanske doline, večina jih je s hribovskih območij, kjer je tudi lažje kot v ravnini izpolniti osnovne pogoje za ekološke živinoreje, to je pašo, izpust, prosto rejo … Med ekološke pristopajo tudi kmetje, ki so se prej ukvarjali z integrirano pridelavo, pri kateri je pod določenimi pogoji še dovoljena uporaba nekaterih fitofarmacevtskih sredstev za varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci.«

Je težaven prehod iz konvencionalnega v ekološko kmetovanje?

»Najtežja je ureditev hleva in izpusta za živino.«

Kaj je trenutno glavni problem ekološkega kmetovanja?

»Glavna zavora je nenehno spreminjanje pogojev oz. zahtev. Nekatere zahteve tudi niso življenjske, alpski prostor je nekaj posebnega, zato zanj ne morejo veljati enaka pravila kot za celotno Evropsko unijo. Veliko je tudi administriranja, birokracije … Starejše kmete to odvrača od ekološkega kmetovanja, mladi se v to niti ne želijo poglabljati.«

Večina ekoloških kmetij prideluje hrano le za lastne potrebe in za sorodnike, znance …

»S takšno trditvijo se ne strinjam. Večina je tržno naravnana, hrano pridelujemo tudi za druge, vendar je razlika v načinu trženja. Pridelkov ne prodajamo v veleblagovnicah, ampak na domu, kjer kupec lahko tudi vidi, kje in kako se hrana prideluje. Doma je prodamo petkrat več kot na tržnicah.«

Prodajate pa jo tudi na tržnicah?

»Tudi! Število tržnic z ekološko ponudbo hrane narašča. Takšne tržnice so na Bledu, v Bohinju, v Lescah, Naklem, Kranju, Škofji Loki, poskusi so tudi v Kranjski Gori, na Brezjah …«

Spremenjeni predpisi omogočajo vrtcem, šolam in drugim ustanovam, da v okviru javnega naročanja lahko izberejo tudi dražjo, ekološko pridelano hrano …

»Ekološki kmetje za zdaj s količinami ne bi bili sposobni pokriti vseh njihovih potreb. Z mesom bi nam še uspelo, z mlekom že težje, še težje z zelenjavo. Bolj kot to se mi zdi pomembno izobraževanje, navajanje otrok na drugačno, ekološko pridelano hrano. Šole lahko v tem oziru največ storijo, če peljejo otroke na ekološko kmetijo, kjer lahko v živo spoznajo ekološko pridelavo. Otrok mora sam ugotoviti razliko med jagodo z ekološke kmetije in tisto iz trgovskega centra.«

Za koliko so ekološki pridelki dražji od konvencionalnih?

»Razlika je odvisna od pridelka in časa prodaje, praviloma naj bi bili do polovice dražji, vendar v primerjavi s cenami pri kmetih in ne s tistimi v trgovini. Potrošniki so pripravljeni to razliko v kvaliteti tudi plačati.«

Ali je na trgu red in je ekološke pridelke že možno razlikovati od klasično pridelanih?

»Na trgu je več reda kot nekdaj. Tisti, ki iščejo ekološke pridelke, jih najdejo in so se za to pripravljeni zapeljati tudi več kilometrov. Nakup na ekološki kmetiji je lahko hkrati tudi prijeten izlet na podeželje.«

Ali kupec želi videti tudi certifikat kot dokaz, da je hrana res pridelana na ekološki način?

»Seveda so tudi takšni primeri. Certifikata ne skrivamo, vsem ga radi pokažemo, saj to ni le dokaz, da kmetujemo ekološko, ampak tudi naša reklama. Če na primer prodam pujska, kupec potrebuje certifikat kot dokazilo kontrolorju, da res izhaja z ekološke kmetije.«

So subvencije za ekološko pridelavo dovolj velike?

»Na začetku so bile subvencije spodbuda za ekološko kmetovanje, saj so bile v primerjavi z drugimi načini kmetovanja bistveno višje, zdaj pa so za integrirano pridelavo že na dokaj podobni ravni.«

So na Gorenjskem možnosti za klanje ekološko prirejene živine?

»Tu ni problemov, klanje je možno v Bohinju, v Škofji Loki …«

Kakšna je pri spodbujanju ekološkega kmetovanja vloga vašega združenja?

»Njegova vloga je predvsem svetovalna, izobraževalna. Dobro je zaživela tudi eko borza s ponudbo in povpraševanjem med ekološkimi kmeti. Za zdaj poteka prek internega časopisa in tajnika, še letos pa bo lahko prek spleta.

Zanimivo: seje upravnega odbora imate ob nedeljah na ekoloških kmetijah …

»Ko smo usklajevali dneve za seje, se nismo mogli dogovoriti in sem malo v šali in malo zares predlagal: »Pridite v nedeljo po maši k meni na planino!« In so prišli. Odtlej so seje na eni od ekoloških kmetij. S tem smo dosegli dvoje: seja je tudi izlet, hkrati pa »v živo« spoznavamo probleme ekoloških kmetij.«

Kakšno je vaše mnenje o gojenju gensko spremenjenih rastlin?

»Sobivanje med gojenjem gensko spremenjenih rastlin in ekološkim kmetovanjem ni možno. V zakonu sicer piše, da mora kmet, ki želi pridelovati gensko spremenjene rastline, skleniti pisni dogovor s sosedi, vendar se bojim, da bo marsikdo to obšel.«