Križ z zvezdo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. junij 2009 / 06:00

Janša je nedavno naredil zelo odmevno javno potezo, ko je napovedal deset ustavnih sprememb; te bi bile tolikšne, da bi z njimi nastala »druga republika«. Med spremembami bi bila tudi prepoved javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov. Ob tem se človek vpraša, katere režime, osebnosti in simbole je imel v mislih? Domnevam, da nacizem in komunizem, Hitlerja in Stalina pa Tita, kljukasti križ in rdečo zvezdo … Je to vse, ali je še kaj?

Da je še kaj, nad čimer bi se bilo treba zamisliti, se ni domislila zveza borcev, ampak je moral na to opozoriti filozof Slavoj Žižek. Najprej je kritiziral bedno držo naše »levice«, ki si ne upa v odkrit javni razgovor o povojnih pobojih, ampak se mu kar naprej izmika – češ da bi Cerkev in desnica izkoristili odkrito priznanje krivde za te zločine v svoje politične namene. Tu se oglasi Žižek in zarogovili, kot sledi. »Ko slišimo strah, da bo 'nasprotnik izkoristil naše priznanje', se moramo vprašati, ali ta nasprotnik sploh ima pravico nastopati kot naša vest. Kdo nam bo solil pamet? Bo to cerkev, ki danes grabi posestva in množično ščiti pedofile v svojih vrstah – prav te dni mediji poročajo o izsledkih preiskave na Irskem, ki je razkrila, kako je tam cerkev tajila dolgoletno sistematično zlorabo tisočev otrok –, če niti ne omenjam njene neslavne preteklosti, od križarskega pohoda proti katarom, ideološke čistke, ki bi se je veselil sam Stalin, do sistematičnega reševanja nacistov po drugi svetovni vojni? Mimogrede: pravi problem tu ni papežev molk glede holokavsta med drugo svetovno vojno – tega se da napol razumeti, če že ne upravičiti; pravi problem je, kako se je bo koncu vojne katoliška cerkev mobilizirala pri reševanju nacistov in kolaborantov ter organizaciji njihovega pobega v Latinsko Ameriko. In tu moramo iti do kraja: če naj bodo slike Che Guevare in Lenina prepovedane, potem je treba razmisliti o križu kot znamenju, v imenu katerega so bili storjeni številni zločini in pomori.« (Mladina, 29. 5. 2009)

S simboli je torej križ, tudi s katoliškim in ne le s kljukastim križem in rdečo zvezdo. Da bi na Slovenskem javno poveličevali nacizem, Hitlerja in kljukasti križ, se menda ni več bati; to so nazadnje počeli slovenski domobranci z blagoslovom Cerkve. Z rdečo zvezdo pa je tako, da še zdaleč ni le simbol povojnih zločinov. Tistim, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju, državljanski vojni in revoluciji, je bila predvsem simbol upora in upanja v pravičnejšo družbo, ki so jo hoteli izbojevati hkrati s svobodo. Ko je svoboda prišla, se je v navalu zmagoslavja zgodilo tudi marsikaj takega, kar se ne bi smelo. Kljub temu: rdeča zvezda je bila – tako kot je krščanski križ – predvsem simbol upanja in ne zločina! Da so se (in se še) pod obema dogajali tudi zločini, pa je dejstvo, ki ga je treba priznati in obžalovati bolj kot prepovedovati.

Kdo bi torej odločil, kateri so »vsi totalitarni režimi, njihovi nosilci in simboli«. V ustavi jih menda ne bi vseh naštevali? V ustavo se običajno zapiše načelna formulacija, podrobnosti pa določi zakon. Ko bi se tak zakon sprejemal, pa bi mu dala svoj ton tista stranka oziroma koalicija, ki bi bila takrat na oblasti. Nobena od njih ne bi opredelila vseh, ki si to zaslužijo. Zato bi bilo bolje, da te zadeve raziščejo zgodovinarji. V državi in civilni družbi bi bilo bolj tvorno, če bi skušali iskati skupne imenovalce in ne le razlik. Ko bi, denimo, poiskali, kaj je v neki osebnosti ali simbolu takega, kar je sprejemljivo za vse ali vsaj za veliko večino. Tega pa je dovolj tako v križu kot v zvezdi.