Moja mama pije

Ljubil sem jo, da je bolelo (3. del)

»Nekoč jo je nekaj zagrabilo, na vrtu je izruvala železen kol, preko katerega je bila napeta vrv za obešanje perila, stekla z njim v kuhinjo in toliko časa tolkla po omarah, da je razbila vse, tudi kozarce, krožnike in nekaj spominkov, ki jih je ata prinašal od vsepovsod.«

Pravijo, da je vedno več žensk, ki segajo po pijači. Pa ne za kakšnim šankom, temveč doma, na varnem pred radovednimi pogledi. Pijačo skrivajo po vseh kotih in bližnji dolgo časa sploh ne sumijo, ker te ženske pred drugimi hlinijo, da alkohol celo sovražijo.

Tudi Petrova mama je bila dolgo časa taka. Do tistega prelomnega trenutka, ko ji je, ni še bila stara štirideset let, postalo vseeno, kaj si kdo misli. Z alkoholom si je poplaknila jutro in z njim je tudi zalila večer, ko je mrtvo pijana obležala pred hišo, na stopnicah ali z glavo v stranišču.

»Spominjam se, da je bila nekoč zelo lepa ženska,« je pripovedoval Peter. »Imela je nežno kožo, ob kateri sem se rad crkljal, in tudi njena postava ni bila napačna. Po tistem, ko naju je zapustil še oče, se je popolnoma zanemarila, sploh se ni več umivala, najino bivališče pa je bilo polno steklenic, navlake in cigaretnih ogorkov. Da o neznosnem smradu po bruhanju ne govorim. Pravili so mi, da stari pijanci ne kozlajo več, a to za mojo mamo ni veljalo. Shujšala je že do neprepoznavnosti, imela je le napet trebuh in temno rdečo, skoraj vijoličasto kožo na obrazu in po rokah. Še danes, ko grem po ulici, točno vem, katera ženska je prikrita pijanka. Njen obraz jo takoj izda … Živela sva od podpore za brezposelne, oče, ki me je včasih poklical po telefonu, mi je kupoval najnujnejše. A tudi njemu ni bilo lahko. Blizu Celja si je ustvaril drugo družino, njegova partnerica pa je s seboj pripeljala tri svoje otroke. Sestrici Margareti sem bil brat in na neki način tudi oče. Spremljal sem jo v šolo, ji pomagal pri učenju in ji zvečer bral pravljice. Še dobro, da sem zmogel, da nisem omagal in zašel v kakšno slabo družbo,« se je nasmehnil in se potem pohvalil, da je Margareta že v drugem letniku na medicinski fakulteti, kar pomeni, da ni bil ravno slab »vzgojitelj«.

»Ne vem, po kom sva podedovala pamet, po starših gotovo ne. V norih letih sem, to priznam, imel kakšne popadke, da se mi ni ljubilo učiti ali pa, da bi kar šel in se ne bi več vračal v domači pekel. A me je zmeraj nekaj zadržalo, v kočljivih trenutkih sem se umaknil in streznil.«

Mamo so prvič odpeljali v Begunje, ko je z lopato pobila sosedovega psa. To je storila divjaško in noro. Vsem na očeh. Naključni mimoidoči so poklicali policijo, ti pa so takoj, ko so videli, kakšna je, zmajali z glavo in dali prednost zdravniku, ki jo je napotil v bolnišnico. A tam je zdržala le tri ali štiri dni, potem pa se je vrnila nazaj.

»Še danes jo vidim, stala je sredi veže in lokala iz steklenice, v kateri je bilo žganje. Niti kapljica ji ni stekla po bradi … Ko je bila steklenica prazna, me je pogledala s svojim steklenim pogledom in mi rekla, da me bo ubila, če jo bom še enkrat samkrat spravil med norce. Ne morem povedati, kako sem se je ustrašil. Še isti večer sem poklical očeta in ga v solzah prosil, naj naju z Margareto vzame k sebi. Oče je bil ves nesrečen, kajti čeprav bi to srčno rad storil, ni imel za naju prav nobenega prostora. V skrajni stiski se je obrnil na svojo sestro, naj mi pomaga. Pravzaprav smo imeli veliko srečo: umrla ji je tašča, s katero se je zelo dobro razumela in ker ni hotela biti sama, naju je vzela z Margareto k sebi, da si je na ta način zapolnila praznino. Bila je zelo stroga, a ne hudobna. Rada me je pohvalila, ko je videla, da se trudim, čeprav je velikokrat zmajala z glavo, ko je slišala, v kakšnih razmerah sem živel.«

Vsak konec tedna se je Peter usedel na vlak in se odpeljal k mami. Oziroma k osebi, ki bi to morala biti, pa nikoli ni bila. Malo ji je pospravil, odpeljal prazne steklenice, ji prinesel kakšno malenkost iz trgovine in ji po najboljših močeh skuhal enolončnico, kar je potem, če je bila pri sebi, jedla več dni zapored.

»Sosedje so napisali na stotine dopisov na občino, na Center za socialno delo, a nič ni pomagalo. Mama je še naprej živela svoje izgubljeno življenje in redki so bili trenutki, ko je bila toliko pri brihti, da me je vprašala, kako sem. Margareta je iz njene glave kar izpuhtela. Ni pa bila tiste sorte, ki bi k sebi vabila druge, njej podobne moške. Živela je sama, brigala se je le zato, da je imela zmeraj dovolj pijače, vse drugo ji ni bilo mar. Ko je slutila, da gre h koncu, mi je ob enem takem obisku rekla, da ve, da za njo nihče ne bo žaloval tako, kot so žalovali za Titom. Pa res nismo. To pa drži. A kljub temu nenehno mislim nanjo, vem, da sem jo imel rad, da jo pogrešam, želim si le, da se njeno prekletstvo ne bi podedovalo. Samo to.« (konec)