Hoja k sebi

Dovolite mi, da to pot ne komentiram ene od tistih reči, ki so v zraku ter nas prizadevajo in zanimajo kot skupnost. To pot raje zapišem le nekaj besed o eni od mojih nedavnih poti, o dogodku, ki je čisto navaden in bolj zasebne kot javne narave. V soboto, 9. maja, sem se odločil, da tudi osebno počastim mednarodni dan zmage nad fašizmom, ki je hkrati tudi dan Evrope. In sem ga – s hojo. Po Poti ob žici okoli Ljubljane. Žice ni več, spomini so še, predvsem pa je to pot, po kateri hodiš sam ali z drugimi, da bi na koncu prišel – k sebi.

Štirje taki, ki radi hodimo, smo se zmenili in se že ob šestih zjutraj odpeljali v Ljubljano. Hoditi smo začeli deset do sedmih na kontrolni točki 1 (parkirišče Agrotehnike Grude na Tržaški cesti), kamor smo se po 33 kilometrih hoje vrnili ob 14.20. Pol ure od tega smo presedeli ob pivu v gostišču Livada ob Ljubljanici, drugi postanki so bili funkcionalni in kratki. Neto hoje je bilo za okroglih sedem ur. Gospodična, ki nam je na koncu žigosala kontrolno karto in izročila kolajne, nas je pohvalila. Ko smo jo vprašali, kdo je traso prehodil najhitreje, nam ni mogla in sprva tudi ne hotela odgovoriti. Da ne boste užaljeni, je rekla. Enkrat je baje en starejši možakar čakal na cilju že pred šesto zjutraj in točno ob šestih krenil. Vrnil se je – ne boste verjeli – malo pred deveto! Klobuk dol, najbrž je bil kak maratonski veteran in je progo v glavnem pretekel.

Ker ta zapis ni potopis, ampak kolumna oziroma komentar, naj razložim, kaj sem hotel s tem potopisnim uvodom povedati. Najprej to, kako mi ni žal, da sem se šel takole prostovoljno matrat. Bilo je super. Najbolj prijetno pa me je presenetilo dejstvo, da sem povsem na novo in čisto drugače spoznal mesto, v katerem sem svoj čas preživel deset zaporednih let. O tem, kako ene in iste kraje doživiš povsem drugače, če se skoznje voziš ali hodiš, sem že pisal. To se mi je na poti okoli Ljubljane še enkrat potrdilo. Bilo je, kot da bi stopil iz mesta, ki ga domnevno spoznaš; ko ga takole obkrožiš z lastnimi nogami, pa ga vidiš in spoznaš še drugače.

Drugačno je seveda tudi mesto samo. Ko so ga Italijani leta 1942 obdali z žico in bunkerji, so ta obroč speljali po poteh ter čez travnike in polja zunaj mesta. Tudi ko sem v njem živel sam (1967-77), ti predeli še niso bili pozidani. Stanovanjska naselja v Murglah, Kosezah, ob Vojkovi za Bežigradom in drugje so takrat šele nastajala. Prav tako novi del »mesta mrtvih«, ki ga prečkaš na Žalah. Ste že kdaj šli čez Ljubljanico čez most pri gradu Fužine? Hodili ob dolgi ograji vojašnice nad Letališko cesto? Peš čez Golovec? Ob potoku Pržanec? Skozi industrijski pejsaž Litostroja in Leka? Pot gre le ponekod skozi mesto, po ulicah in pločnikih. V glavnem je to posebna, s peskom posuta pešpot, obdana z mladim drevoredom, ki tudi v sončni pripeki daje že kar debelo senco. In je na sploh lepo urejena; pri njeni ureditvi je sodeloval tudi arhitekt Vlasto Kopač (1913-2006), žirovski rojak.

Včasih smo hodili za Kristusom, k Mariji Pomagaj na Brezje, po poteh spominov in tovarištva – zmeraj je moral biti pred nami kak vodnik ali vsaj cilj. Pot ob žici je drugačna. Vodnika ne rabiš, ker je dobro vidna in označena, začneš in končaš jo lahko kjerkoli. Cilj pa si, ko hodiš z drugimi, oblikuješ sam. Na koncu si morda od naporov ves iz sebe, prideš pa kljub temu k sebi. Kajti počutiš se, kot bi bil na novo ustvarjen, rekreiran. Narediš nekaj iz sebe in zase, če hočeš, lahko to tudi nekomu posvetiš. Ni pa zapovedano, cilj je v tebi samem.