Upam potrkati na vsaka vrata

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 18. maj 2009 / 06:00

Pred kratkim so bila na sporedu 250. Trenja. Oddajo od vsega začetka vodi in ureja Uroš Slak, nekaj zanimivosti o njeni pripravi pa nam je zaupala osrednja novinarka Alenka Marovt.

Kot pravi tridesetletna Braslovčanka, ki se je ekipi Trenj pridružila pred dvema letoma in pol, je njeno delo zelo dinamično, pri njem pa se sooča tudi z grožnjami, s katerimi skušajo preprečiti objavo prispevka. Na terenu se pogosto srečuje z zelo pretresljivimi zgodbami, zaradi katerih se ji je spremenil pogled na življenje …

Na kateri prispevek, ki ste ga v dveh letih in pol pripravili za Trenja, ste najbolj ponosni?

»Prispevkov se je nabralo res zelo veliko. Trudim se, da je vsak narejen kar najbolje, kolikor je mogoče v danih okoliščinah. Pa vendar se mi zdi, da so v ospredju prispevki o Istrabenzu, zapleteni lastniški hobotnici Pivovarne Laško, prodaji Mercatorja, drogah, alkoholu, Titu, prometnih nesrečah izpred dveh let, o tragični smrti Bojana Kajtne pred celjsko bolnišnico, pa o Boru Nekrepu …«

Kako je pravzaprav videti vaše delo?

»Delo je zares zelo dinamično, od raziskovanja v redakciji, iskanja sogovornikov, dvodnevnega snemanja na terenu po celi Sloveniji, skočimo tudi čez mejo, pa pregledovanja materiala, pogosto tudi arhivskega, pisanja tekstov, četrtkove montaže, včasih pa tik pred oddajo letim še na vklop.«

Kaj je najtežje?

»To je čisto odvisno od teme, okoliščin, sogovornikov. A vendarle se mi zdi, če že govorimo o naporu, da je to kar priprava prispevkov. Precej dela, idej, prepričevanja, obrnjenih telefonov in prebranih člankov se skriva v prispevku, ki pa je na koncu dolg 'samo' štiri minute.«

Katere tematike so vam bolj blizu, katerih pa se ne lotite preveč radi?

»Teme ne delim na dobre in slabe oz. priljubljene in nepriljubljene. Vsaka tema, ki je aktualna, pomembna za družbo, konec koncev tudi fenomen, je dobra tema. In to dokazujemo vsak četrtek!«

Pri vašem delu se srečujete tudi z zelo pretresljivimi zgodami. Se vam je zaradi tega kaj spremenil pogled na življenje?

»Nedvomno. Srečala sem toliko ljudi, ki so doživeli takšno ali drugačno tragedijo, da res ne moreš ostati ravnodušen. Od družine iz Zdenske vasi in štirikratnega umora, do staršev, ki so v prometnih nesrečah izgubili otroke ali pa so otroci zdaj tako hudo telesno poškodovani, da so popolnoma odvisni od staršev, do tragedij, ko je zaradi malomarnosti zdravnikov umrl svojec ali otrok, da ne govorim o ljudeh, ki so izgubili službe, ki imajo prazne hladilnike, ki živijo v človeku nedostojnih razmerah … In seveda, začela sem se zavedati, da so to stvari, ki ti lahko v trenutku spremenijo življenje.«

Ali se kdaj zgodi, da vam pri preiskovanju kakšne sporne zadeve grozijo, da bi preprečili objavo?

»Skušajo. Denimo, ko smo posneli preprodajalce drog, me je klical prav preprodajalec, ki se je prepoznal v napovedniku, in grozil, naj ga umaknemo iz prispevka. Pred časom smo imeli oddajo o igrah na srečo in tudi o piramidnih igrah. Pa sem posnela par, ki privablja ljudi v piramidno igro in sta mi v mikrofon zagrozila, da me bosta tožila, če bom to objavila. Seveda sem to grožnjo objavila, da so jo videli tudi gledalci. In če so kakšni pritiski, to vedno povem v prispevku. A tega skoraj ni, očitno vedo, da tako ali tako ne bi nič dosegli.«

Zakaj menite, da oddaja med gledalci dosega tako visoko gledanost?

»Ker smo dosledni, objektivni, torej vedno predstavimo vse vidike tako v prispevku kot v studiu, ker se ne ustrašimo nobene teme …«

Ima pri tem kaj tudi tendencioznost? Včasih se zdi, da voditelj dodatno provocira goste, da v studiu nastane še večji 'kaos', ki pa pritegne marsikaterega gledalca in zvišuje gledanost …

»Če je oddaja dinamična, še ne pomeni, da je tendenciozna. Če ne dobiš odgovora, ki ga želiš, je treba vprašati še enkrat, dvakrat. In gledalci to tudi pričakujejo od nas. Drži pa, da gremo dlje kot druge oddaje in se ne ustavimo ob prvi oviri.«

Tudi za vas bi lahko rekli, da v prispevkih in vklopih v oddajo nekako težite k tendencioznemu načinu poročanja …

»Moji prispevki so dinamični, marsikaj povem tudi z načinom snemanja, montažo … Je pa res, da se ne ustrašim, upam si potrkati na vsaka vrata.«

Nekateri menijo, da z oddajo včasih greste tudi čez mejo. Val ogorčenja so denimo sprožila Trenja ob predlanskih katastrofalnih poplavah …

»Poglejte, kako so poročali italijanski mediji ob zadnjem potresu, že prvi večer so kritizirali slabo gradnjo objektov. Pri nas pa ne bi smeli dva dni po tragediji reči nobene kritične na račun odgovornih, ki niso opravili svojega dela.«

Petra Kerčmar in Bojan Traven sta od novinarjev Trenj prišla do voditeljskega oz. uredniškega stolčka. Kam si želite, da bi vas izstrelila Trenja?

»Zaenkrat mi delo na terenu zelo ustreza, a tempo je res hud in celo kariero je to nemogoče početi. Bomo videli …« (smeh)

Bi imeli lastno oddajo? Kakšno?

»Dober voditelj mora imeti ogromno kilometrine, izkušenj, znanja ... Najboljši voditelji zagotovo niso mojih let.«

Kaj vas sicer še veseli ob delu za Trenja?

»Potovanja, filmi, knjige, neskončni klepeti s prijatelji …«