Od poslušnosti k odgovornosti

Danski družinski terapevt, predavatelj in avtor knjig o vzgoji otrok Jesper Juul je predaval o novih in boljših prijemih v medsebojnih odnosih v šolah.

Jesenice – Na Bledu je pred kratkim potekalo srečanje ravnateljev osnovnih šol, ki so se ga udeležili tudi ravnatelji večine osnovnih šol z Jesenic. Na tovrstna srečanja običajno povabijo zanimive predavatelje, letos je bil to Jesper Juul, danski družinski terapevt, predavatelj ter eden vodilnih avtorjev del o vzgoji otrok. Njegova knjiga Kompetentni otrok velja za »biblijo« vzgoje. Zasnoval je tudi mednarodno organizacijo Familylab, ki družinam ponuja podporo, svetovanje in pomoč pri razvoju starševske kompetentnosti. Skupina deluje tudi v Sloveniji. Juul je samosvoj zagovornik novih in boljših prijemov v medsebojnih odnosih, kar je dokazal tudi v enournem predavanju na Bledu. Tokrat se je dotaknil odnosov v pedagoškem procesu, razmerij med učitelji in učenci ter učitelji in starši. Kot je poudaril, so se otroci v zadnjih desetletjih spremenili in ne pristajajo več na tisto, na kar so pristajali njihovi starši. Časov, ko so bili otroci poslušni, ni več, je poudaril Juul. Žal pa se niso spremenile tudi šole in v večini še vedno zahtevajo poslušnost. Ker pa so se otroci spremenili in se začeli obnašati drugače, prihaja do konfliktov.

»Mnogi učitelji ugotavljajo, da so otroci vse manj poslušni. Ne zagovarjam neposlušnosti, ampak alternativo – medosebne kompetence,« je poudaril Juul. Po njegovem mnenju je nujen prehod od poslušnosti k odgovornosti. Vse temelji na odnosih med ljudmi. Vsak odnos je sestavljen iz vsebine (kaj počnemo) in iz načina (kako počnemo). Kot ugotavlja Juul, je v šolah zanemarjen način, kako nekaj počnejo. Včasih je bilo vse, kar je naredil učitelj, dobro, ker je bil pač učitelj. Danes pa se mnogi učitelji počutijo nemočne, ker so minili časi, ko so lahko učencu »izprašili neumnosti iz zadnje plati«. Zato je zelo pomembno, kako učitelj vzpostavi odnos z učenci (podobno velja tudi za odnose v družini). Po Juulovem mnenju je najbolj pomembno, kako sprejemamo odločitve; proces je torej pomembnejši od vsebine. Pri tem je bistvena pripravljenost in umetnost učitelja (ali starša), da vidi vsakega otroka posebej in mu prilagodi svoje ravnanje, ne da bi se pri tem odpovedal vodenju. Juul je izpostavil potrebo, da učitelji prevzamejo polno odgovornost za kakovost medsebojnih odnosov. Čeprav so otroci kompetentni, pa niso zmožni biti odgovorni za kakovost odnosa z odraslimi. Zato je zelo pomembno, da se te odgovornosti zavedo odrasli. Juul je prepričan, da ne obstaja nemogoč razred. So le neprimerni učitelji. In ti bi morali prenehati kriviti otroke, temveč bi kot odrasli morali prevzeti polno odgovornost za kakovost odnosov. Za ponazoritev je navedel prakso v zahodnoevropskih šolah, kjer učitelj neposlušnega otroka pošlje k ravnatelju. Po Juulovem mnenju je s takšnim načinom treba prenehati. Če ima učitelj težave v odnosu z otrokom, naj k ravnatelju prideta oba in skupaj bodo skušali najti način za izboljšanje odnosa. Kot je dejal Juul, je v svoji praksi videl povsem nemogoče otroke, ki so svoje obnašanje spremenili v petih sekundah, ko se je učitelj obrnil nanje in jim rekel, da ni zadovoljen z odnosom z njimi in jih vprašal, kaj po njihovem mnenju počne narobe. Otrokom so v hipu zažarele oči in so povedali, kaj bi radi spremenili. Pomembno je torej sodelovanje, kar pomeni, da vsak od vpletenih ohrani svojo integriteto in hkrati spoštuje integriteto drugega.

Pri tem pa je Juul tudi prepričan, da so učitelji ena najbolj zanemarjanih skupin v družbi in bi bilo zanje treba bolje poskrbeti. Namreč - če se bodo dobro počutili učitelji, se bodo tako počutili tudi učenci. Otrokom gre namreč tako dobro, kot gre učiteljem. Vsekakor je Juul prepričan, da je v temelju treba spremeniti odnose med učitelji in učenci in jih izboljšati. »Ponavadi nisem črnogled, toda zadnja dva meseca sem posvetil veliko časa družinam s šoloobveznimi otroki v Avstriji in Nemčiji in ugotavljam, da je prišel čas za korenite spremembe. Sicer nam grozi katastrofa. Ni naključje, da je do strelskih obračunov prišlo ravno v šolah – to je namreč okolje, kjer so si otroci nabrali največ slabih spominov, kjer so bili najbolj ranjeni …«