Izšla kronika vasi Leše

V lešanski kroniki avtorja Jožeta Kocijana sta opisana razvoj in življenje vasi s skoraj tisočletno zgodovino.

Leše pri Tržiču – »Izrečeno se pozabi, napisano ostane. Dogodki in spomini naše skoraj tisočletne zgodovine so zdaj zbrani v knjigi, podkrepljeni s starimi fotografijami. Škoda bi bila, če bi šlo to v pozabo,« je na ponedeljkovi predstavitvi Kronike vasi Leše pri Tržiču poudarila Metka Kokalj, članica uredniškega odbora in predsednica krajevne skupnosti Leše, ki ima velike zasluge za izid kronike. Ko si je Jože Kocijan leta 2007 prislužil najvišje priznanje krajevne skupnosti za dolgoletno zbiranje podatkov in pisanje lešanske kronike, se je odločila, da dragocene podatke, ki jih je Kocijan zbiral šestnajst let, objavijo v knjigi.

Lešansko kroniko je v nakladi tisoč izvodov izdal Tržiški muzej. »Prav je, da ljudi spodbujamo, da zapišejo ustno dediščino, preden gre v pozabo. Naša občina je zelo razčlenjena in lepo bi bilo, da bi vsaka vas imela svojo knjigo,« je poudarila Melanija Primožič, direktorica muzeja in urednica kronike. Tržiški župan Borut Sajovic se strinja, da je izid monografije z zgodovinskim in kronološkim pregledom razvoja Leš pomemben dosežek, s katerim se lahko pohvalijo redke slovenske vasi: »Poleg zgodovinske vrednosti knjige je izjemno pomembno tudi, da bolje spoznamo, od kod izvirajo naše korenine, kako so živeli naši predniki in za kaj so si prizadevali skozi stoletja.«

Kroniko je Kocijan pisal med letoma 1985 in 2001. Veliko si je pomagal z zapiski pokojnega profesorja zgodovine Simona Milača, ki jih je dopolnil in nadgradil. Knjiga na skoraj 230 straneh opisuje razvoj kraja od njegove prve omembe leta 1040 do danes. Opisal je tudi lešansko šolstvo in občino, obrti, kmetijstvo, sadjarstvo, gozdarstvo, podrobneje je predstavil obdobje okupacije, obdelana so tudi društva in njihovo delo, cerkveno področje, v dodatku pa so drugi avtorji opisali kroniko med letoma 2001 in 2008, dejavnosti gasilskega društva in agrarne skupnosti, počitniški dom nad Brezjami, učenje nekoč, etnološko prireditev vleke bremena … »Prednikom smo lahko hvaležni, da so izbrali tako lep prostor za življenje. Ohranimo to, kar imamo, in skušajmo čim več napraviti za lepše in boljše življenje sedanjih in prihodnjih rodov,« je na predstavitvi kronike svetoval avtor, ki se je v rodne Leše vrnil po upokojitvi leta 1982. Pred tem je služboval na različnih delovnih mestih v Kranju, najdlje je bil ravnatelj kranjske gumarske šole.