Vloga očeta v družini (3)

Preden se začneta dva pogovarjati o barvi poročnega šopka, je koristno tudi, če si razjasnita nekaj pojmov o tem, kaj pomeni biti zakonec in kaj starš.

Da pa ne ostane samo pri besedah, je pametno pogledati dejanja tudi v njunih družinah. Tako nam bosta vlogi matere in očeta povedali marsikaj, mogoče celo zgodbe o vedenjskih vzorcih, ki jih bodo podedovali potomci. Ampak kdo bi si utrujal možgane s takšnimi malenkostmi … Na to, kakšno vlogo bo imel oče v družini, v največji meri vpliva sam. Danes že zdavnaj ne velja več, da je moški prvi tujec, ki ga vidi otrok. Prisotnost očetov na predporodnih tečajih in ob porodih ter njihovo veselje ob prvi sliki malega otročka, ki uživa v zavetju maternice, skrb za otroka, koriščenje očetovskega ali porodniškega dopusta … vse to nam priča o bližini očetov, ki želijo biti veliko več kot neme priče odraščanja svojih otrok. Očetje so pri igri, predvsem gibalni pogosto bolj sproščeni kot mame in ne zavijajo otrok v vato pred padci in poškodbami. Zato so kot takšni nujno ravnovesje za zaščitniške matere, ki vpijejo »pazi, padel boš …«. Tudi si ne belijo glave s tem, ali so rdeče hlače in roza majica barvno usklajene. Ko pripeljejo otroke v vrtec očetje, pridejo običajno dovolj zgodaj in otroci manj jokajo. Ko jih pripeljejo mame, so otroci v oblačilih, ki so barvno bolj usklajena, otroci pa ponavadi jočejo. Pa ne zaradi oblačil, marveč zato, ker vedo, da se mame prej omehčajo in da jim bodo tako pustili večji ali manjši občutek krivde v smislu »pustila si me samega, jaz ubogi revček«. Saj ni treba verjeti in res ni vedno tako. Lahko pa se skrijete v vrtec in opazujete jutranje in popoldanske ceremonije v garderobah. Oče z otrokom - pet minut, mati z otrokom - deset minut. Mar kaže to na ljubeča dejanja, na odgovorno vzgojo, na učinkovito ali neučinkovito komunikacijo ali le na preproste trike, s katerimi nas preizkušajo malčki, pa je seveda že druga zgodba.