OF

Ker je pred nami praznični teden, zapišimo še katero o praznikih.

Pri nas imamo v enem letu kar za štirinajst dni državnih praznikov in dela prostih dni. Ob njih javne ustanove in mnogi zavedni državljani izobesijo zastave. A sta med njimi vsaj dva taka, ki nekaterim ne sedeta; tako se zgodi, da na dan upora proti okupatorju (27. aprila) in na dan reformacije (31. oktobra) zastav ne obesijo. Lani smo počastili spomin na Primoža Trubarja in zdi se mi, da smo se ob njem zedinili. Če beremo poročila o Trubarjevih slavnostih v letu 1908, vidimo, da so bili Slovenci ob njem takrat še povsem razdeljeni na »reformacijski« (svobodomiselni) in protireformacijski (katoliški) tabor. Pol tisočletja smo torej rabili, da smo premagali ideološke delitve v pogledih na eno najpomembnejših obdobij v slovenski zgodovini. Jih bomo za pomiritev v pogledih na obdobje 1941-45-91 kaj manj?

Nekateri modrujejo: če ne bi bilo Partije in njene OF, potem ne bi bilo toliko medvojnih in povojnih žrtev, tragedije v Dražgošah, povojnih pobojev in procesov, nacionalizacije in komunizacije, manj bi zaostali za nekaterimi sosedi … Že mogoče, a dejstvo je, da je Partija bila. In če se ne bi maloštevilnim komunistom v OF pridružili številni nekomunisti, bi prvi brez drugih nič ne opravili. Ti »drugi« naj bi bili od prvih »zapeljani«, a kolikor je meni znano, so bili le redki, ki so po vojni in vse do danes svojo odločitev za upor skupaj s komunisti javno obžalovali. Niso je obžalovali sokoli (Josip Rus, Vitomil Zupan, Niko Kavčič), izjemno številni kulturniki in intelektualci (Josip Vidmar, Dušan Pirjevec), krščanski socialisti (Edvard Kocbek, Janez Stanovnik), pripadnice levo usmerjenih ženskih organizacij (Angela Vode) … Nekateri od njih so po vojni od te druščine odpadli, postali »disidenti«, a medvojni zavezi in njenemu boju se niso odrekli. Kocbek je Tovarišiji postavil literarni spomenik, »nihilistični« profesor Pirjevec je na predavanju (ki sem ga sam poslušal) vzrojil, ko je hotel kdo omalovaževati druščino, ki ji je pripadal kot Ahac. Eden redkih, ki so se od OF odločno distancirali, je Ljubo Sirc, ki ji je pripadal kot član skupine Stara pravda (pozneje izključene in obsojene na Nagodetovem procesu), v NOB pa je sodeloval kot borec prekomorskih brigad …

Slovenci smo se do 2. sv. vojne radi primerjali s Čehi, s katerimi smo imeli dotlej tudi podobno usodo. Čehe so si Nemci podredili že leta 1938 in potem so vse do pomladi 1945 nemško okupacijo dolgih sedem let v glavnem potrpežljivo prenašali. Žrtev med moškimi je bilo tako gotovo manj, kot bi jih bilo, če bi se uprli. Ko so naredili atentat na »protektorja« Heydricha in ga ubili, so Nemci v vasi Lidice za kazen pobili vse odrasle moške. Čehi se niso osvobodili sami; svobodo jim je spomladi 1945 na svojih bajonetih prinesla Rdeča armada, hkrati z njo pa še komunistično oblast, ki so jo morali prenašati vse do leta 1989. Slovenci smo jo do pomladi 1990, ko smo izvolili novo. A tudi komunistično, ki se je na oblast priborila sama, smo prenašali drugače kot Čehi, večina jo je kljub njeni nedemokratični naravi imela za svojo. Zanjo se je velik del naroda opredelil že z vstopom v OF in s sodelovanjem v NOB. Spraševati se zdaj o smislu dejanj tistih, ki so se uprli in na koncu kljub žrtvam oziroma ravno zaradi njih in z njimi zmagali, je torej povsem nesmiselno. Bojim se, da gre pri omalovaževanju OF in NOB bolj za poskus, da bi za nazaj osmislili držo tistih, ki so pod idejnim vodstvom Cerkve sodelovali z okupatorjem in bili poraženi …