Nikogaršnji otrok

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

Imelo ga je, da bi se zjokal, a se to ni zgodilo. Le v hlače se je polulal od samega strahu. Odvlekli so ga s seboj in ga zasliševali skoraj do jutra. Bil je lačen, prestrašen in neprespan. »Grozili so mi vsemogoče. Imel sem občutek, da sem zadnji izmeček na tem božjem svetu.« Bolj ko jim je dopovedoval, da je barantal zgolj za cigarete, manj so mu verjeli …

Prej, preden so ga izpustili, so mu še zagrozili, da ga bodo »imeli na očesu«. V paniki je napisal pismo »štajerski rejnici«, a kaj, ko ga več kot tolažiti ni mogla …

Leta pa so tekla in Bernard je na svoji poti skozi življenje doživljal več bridkega kot lepega. Nekaj časa je živel pri materi in skrbel zanjo. Alkohol je že dodobra načel njeno zdravje, tako da ji je Bernard velikokrat celo rešil življenje, ker jo je spravil v bolnišnico, da so ji izprali želodec.

»Včasih so jo poslali tudi v psihiatrično bolnišnico, kjer so jo nafilali s tabletami, da je bilo potem še slabše. Doma je potem goltala še aspirine, za katere je bila prepričana, da rešijo vsako težavo. Vsaj tako je videla na televiziji. Policija in socialna služba sta si stalno podajali kljuke, a kaj ko njej ni bilo pomoči. Včasih je s seboj privlekla še kakšnega moškega, da sta potem družno razgrajala po tistem ubogem stanovanju, kjer je bilo že tako ali tako vse razbito in uničeno. Šolo sem pustil, delal sem malo tu in malo tam, včasih sem komu tudi odnesel kakšno »malenkost« čez mejo, ni bilo problema. Dolgo časa sem bil videti kot nedorasel otrok, čeprav sem že krepko zakoračil v pozna pubertetniška leta. Nezadostna hrana, cigarete in neurejeno življenje so na meni pustili neizbrisne sledi,« je pripovedoval Bernard. Potem je mimogrede omenil, da je pri osemnajstih začel pisati celo dnevnik. A da bi ga mi pokazal, to pa ne.
»V njem je preveč slovničnih napak,« je skromno dejal.

Vseeno sem ga pregovorila, da ga je potegnil iz nekega predala. Ko sem prelistavala po njem, sem se, sem in tja, ustavila ob kakšnem odstavku.

Takole je nekje zapisal:

»K mami je prišel na obisk njen sin in moj polbrat. Nisem ga poznal, saj sem ga videl samo enkrat. Nič ni govoril, samo držal se je za kljuko in vsakokrat, ko je mama povzdignila glas, se je začel jokati in kričati 'nisem kriv, nisem kriv'. Jaz sem čez dan spal, ker sem delal ponoči. Prebudil sem se in mu hotel dati eno okoli ušes. Ko je videl, da sem se obrnil na kavču, je pritekel k meni, in se me oklenil, ter me prosil, naj ga ne tepem. V dno srca se mi je zasmilil, skupaj z njim sem se tudi jaz razjokal. Poklical sem socialno in ji povedal, da Simona rejniki pretepajo, ker se nenehno joka, pa mi je zabrusila, da naj se brigam zase, da bo tako bolj prav. Ko so ga prišli zvečer iskat, je bila mama že pijana, nič ni vedela, Simon pa je iztezal roke proti meni, ko so ga odvlekli v avtomobil.«

Zabolelo me je pri srcu, ko sem brala te vrstice. V grlu se mi je naredila kepa in ko je Bernard videl, da mi ni ravno vseeno, me je potolažil z besedami: »Eh, to je še malenkost. Ko bi vi vedeli, kaj morajo pretrpeti otroci, če jih starši zavržejo.«

Pripovedoval mi je še zgodbo o dekletu, s katero se je zbližal na enem od potepanj po slovenski obali. Njena mama se je prodajala, vsi so vedeli zato, vedeli so tudi, da je v prostitucijo silila lastno hčer. Ponujala jo je kar po lokalih, kjer sta prodajali šopke rož turistom. Bilo ji je komaj dobrih dvanajst let, ko je že imela prvi splav, in potem do šestnajstega leta, ko je spoznala Bernarda, še štiri.

»Hotel sem jo odpeljati s seboj, pa ni hotela iti. Takrat sem bil pripravljen zanjo storiti vse, pa sva oba ostala le pri obljubah. Nekoč so jo našli mrtvo, menda je vzela preveliko dozo mamil. A temu nisem verjel, saj sem vedel, da se jih je bala. Mislim, da ji je kdo nalašč podtaknil mamila, da se je je znebil ali pa kaj podobnega. Na naši obali deluje mafija, bolje, da niti ne vemo, kaj se skriva za zakulisjem …«

Bernardova mama ni vzdržala življenja, ki ga je živela. Prerezala si je žile, Bernard jo je našel mrtvo v shrambi, kamor se je zavlekla. Odkril jo je povsem po naključju, ko je iskal rezervno zračnico za kolo.

»Ko ni bilo več mame, sem tudi jaz izgubil stanovanjsko pravico in moral sem spokati …«