Na meji normalnega

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. april 2009 / 06:00

V torek se je v dvorani ljubljanskega kina Vič na protestni konferenci zbrala elita (beri: sindikalna centrala) Pergama, KS90 Slovenije, KNSS Neodvisnost, SZS Alternativa in ZDSS Solidarnost. Sindikalna elita je na akademski ravni javnost opozorila na čedalje težji položaj zaposlenih in brezposelnih. Po konferenci se je sindikalna »akademija« sprehodila do poslopja državnega zbora, ki je le nekaj korakov od kina Vič, in predsedniku Pavlu Gantarju izročila skupne sindikalne (beri: akademske) zahteve. Med drugim, čimprejšnje sprejetje ukrepov, ki bi zagotovili pravično razporeditev bremen za premagovanje krize, kot se je za javnost izrazil Boris Mazalin, predsednik KS90. Po končanem tako imenovanem protestnem shodu, je odšel vsak na svoj konec. Se pravi, vsak v svoj bife.

Da bi bila farsa slovenskih sindikatov še večja, se je elita Zveze svobodnih sindikatov odločila organizirati lastno sindikalno akademijo. In sicer v sredo, pred vladno palačo, kjer so na glas odrecitirali nekaj obrabljenih sindikalnih fraz, potem pa se je druščina, tako kot torkova, razkropila po bližnji in daljni okolici.

Minister za delo Ivan Svetlik se je na zborovanje sindikalistov na akademski ravni odzval rekoč: »Na krizo je treba gledati racionalno. Probleme je treba reševati, ne pa jih s histerijo še pospeševati in povečevati.«

Ne morem reči, kdo je – za moj pogled na družbeno resničnost in porazdelitev vlog znotraj nje – večji klovn. Delavski minister ali sindikalna elita?

Drži, da je treba na krizo gledati racionalno. Drži pa tudi, da ima racionalnost (najmanj) dva obraza oziroma izraza. Eno je krizo opazovati od zunaj, recimo, s položaja sorazmerno dobro plačane ministrske službe ali z elitnega birokratskega položaja tega ali onega sindikata. Čisto nekaj drugega pa je krizo okusiti na lastni koži, kar v praksi pomeni biti bodisi brez službe bodisi brez plače in biti dobesedno lačen.

Da ne bo pomote. Nikogar ne napeljujem k nasilnemu reševanju brezposelnosti, ki nasilni rešitvi kraje državnega premoženja preko absurdno visokih menedžerskih nagrad in vseh drugih sicer zakonitih, a nemoralnih domislic neposrednega ali posrednega odiranja revežev. Vendar. Strogo omejeni in celo s strani sindikalne elite (beri: sindikalne akademije) nadzorovani protesti prav tako ne vodijo v pravičnejšo družbo, v pravičnejšo davčno politiko in v druge akademske (verbalne) zahteve slovenskih sindikatov.

Naj se sliši še tako paranoično, kar se mene tiče, imam državni aparat vključno s sindikalno elito na sumu, da so se delavski protesti odvijali kot nadaljevanka, se pravi, v dveh delih oziroma dva dni iz enega samega razloga: obvladljivosti protestnikov. Se pravi, za vsak primer, da se protestniki ne utrgajo z vajeti. In ne zaradi domnevnega soliranja in razbijanja sindikalne enotnosti, kot je pet sindikalnih central očitalo šesti, ali celo zaradi nekakšnega sindikalnega pluralizma, kot se v javnosti baha Dušan Semolič.

Govoriti o sindikalnem pluralizmu v primeru armade brezposelnih in lačnih, je več kot klovnovstvo. Je na meji normalnega.