Iconotheca Valvasoriana

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 16. april 2009 / 06:00

Gorenjski glas je bil med slovenskimi časopisi prvi, ki je poročal o izidu Valvasorjeve grafične zbirke. Ta je bila nato spoznana za največji založniški podvig leta 2008. To pot objavljamo še pogovor z glavnim urednikom, ki je gorenjski rojak, rojen leta 1923 v Žireh ... Dr. Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar, vodja projekta Iconotheca Valvasoriana

Valvasor med Slovenci še danes slovi po svoji Slavi. Širši kulturni javnosti neznano pa je, da je ustvaril tudi izjemno grafično zbirko. Kako je nastala?

»Valvasor je bil zasvojen zbiralec. Imeti je hotel vse: vse od tistega, kar ga je zanimalo – zanimalo pa ga je res prav vse. Tudi grafika, ki je v njegovem življenju dobila še posebno veljavo, ko je leta 1678 na Bogenšperku ustanovil lastno grafično delavnico – pobudnico zgodovine grafične umetnosti na Slovenskem. Drugače pa smo začetke njegove zbirateljske vneme zasledili že sredi 17. stoletja, ko je v zapuščini slikarja Jurija Bobiča v Mostah pri Komendi našel prve grafične liste. Zbirko je pozneje dopolnjeval med dolgoletnimi potovanji po Avstriji, Nemčiji, Italiji, Švici in Franciji. Tako je do leta 1685 zbral in v osemnajstih zvezkih arhiviral 7752 grafičnih listov in risb evropskih mojstrov 2. polovice 15., 16. in 17. stoletja. Zbirko smo poimenovali Iconotheca Valvasoriana.«

Kakšna je bila usoda zbirke?

»Po izidu Slave je Valvasor obubožal. Prodal je svoje imetje: gradove Črni potok, Bogenšperk, Lichtenberg, rojstno hišo v Ljubljani in kot zadnje še knjižnico z 2534 naslovi in grafično zbirko. Ponudil jo je kranjskim deželnim stanovom v odkup, a se kupec ni našel. Knjižnico je skupaj z grafično zbirko končno odkupil zagrebški škof Ignacij Aleksander Mikulić. In tako je zbirka pristala v Biblioteki Metropolitani, kjer je še danes.«

Smo Slovenci sploh vedeli za to zbirko, jo je kdo videl, o njej pisal?

»Slovencem je Valvasorjevo grafično zbirko odkril pokojni prof. dr. France Stele v Glasniku muzejskega društva leta 1928. Tu je objavljen njegov sumarični opis vsebine grafičnih listov s poudarkom na listih, pomembnih za slovensko kulturno in umetnostno zgodovino, v drugem delu zapisa pa je avtor predstavil dela Valvasorjeve grafične delavnice. Temu sledi njegova študija z naslovom Valvasorjeva Ljubljana, prva, ki je Slovencem odkrila duhovno bogastvo polihistorja dežele Kranjske in Evrope.«

V zadnjem času je moderno ugotavljati, kako podoba vse bolj prevladuje nad besedo, zlasti v elektronskih medijih. Zdaj pa vidimo, da je bil že Valvasor velik ljubitelj in zbiratelj ročno izrisanih in odtisnjenih podob. Je bilo to nagnjenje njegova posebnost ali morda tudi v duhu baročnega časa?

»Na Zahodu so podobe postale pomembnejše od govorjene in zapisane pripovedi ob koncu srednjega veka, ko jih je bilo mogoče množično reproducirati in razširjati v grafični tehniki. Nove, takrat že izpopolnjene realistične upodobitve so obveljale za verodostojen dokaz resničnosti in obstoja tistega, kar so prikazovale, čeprav so bili to tudi abstraktni pojmi, denimo verski nauki, alegorije ipd. Poleg govora in pisave ima vsak čas tudi svoj slikovni komunikacijski medij. V baroku je pustila poseben pečat grafika, ki je v podobi prikazovala, o čemer je govoril čas, pisale knjige in prvi časopisi, torej vse, kar je ljudi zanimalo. Opravljala je tiste funkcije, ki jih imajo danes fotografija, televizija in medmrežje.«

Kakšna je ta zbirka, če jo postavimo v takratni evropski kontekst, če jo primerjamo s tistim, kar hranijo v dunajski Albertini ali v pariški Bibliotheque Nationale?

»To je odvisno od zanimanja in pričakovanj tistega, ki si zbirko ogleduje. Veliko listov ima predvsem dokazovalno in pričevalno vrednost, toda za zgodovinarje ali radovednega človeka so vedute Ljubljane, prikazane v 17. zvezku, neprecenljive. To so namreč pogledi, narisani v ptičji perspektivi, na posamezne mestne predele in kažejo podobo prestolnice v času pred njeno preobleko v baročni videz, katerega začetek postavljamo v leto Valvasorjeve smrti. Drugi listi so izrazito umetniški, čeprav prikazujejo, denimo, samo preprosto tihožitje; občudovalec Dürerja ali Callota bo v njih neizmerno užival. Morda so najdragocenejši tisti listi, ki združujejo oboje. Takšno je, denimo, delo še danes občudovanja vrednega, za tiste čase pa monumentalnega formata z naslovom Žegnanje v Impruneti v 14. zvezku. Avtor Jacques Callot je izpopolnil tehniko jedkanice do virtuoznosti. List je nastal leta 1620, bil pa je tako priljubljen in iskan, da se je plošča zaradi številnih odtisov obrabila in je avtor prizor čez nekaj let ponovno do detajla izrisal in izdal na novi plošči. Prikazuje množično dogajanje na sejmu ob prazniku. To je bil namreč izjemen dan, god sv. Luka, ki so ga praznovali v Impruneti, v vasi blizu Firenc. Sicer pa: koliko tukaj nepovedanega je še v 7752 grafikah in risbah!«

Zbirko ste ob prvi predstavitvi v dvorani Slovenske filharmonije (18. junija 2008) označili za »umetnostni spomenik svetovnega merila«. Ni to malo predrzno?

»Po številu zbranih del velja Valvasorjeva zbirka v evropskem prostoru za večjo grafično zbirko. Seveda se niti približno ne more primerjati z dunajsko Albertino, ki hrani okoli 700 tisoč grafik in več kot 30. tisoč risb, ali z največjo francosko zbirko v Bibliotheque Nationale, ki ji je sloviti Colbert, finančni minister Ludvika XIV., že ob odprtju poklonil 100 tisoč grafičnih listov. Iconotheca Valvasoriana je povsem nekaj drugega. Ob pomisleku, ki ga izražate, znova trdim, da ostaja naša Iconotheca še vedno na pozicijah svetovnega merila, saj je to dosledno izpeljan faksimilni natis s popolno znanstvenokritično obdelavo celotnega gradiva. Česa podobnega v svetu ne poznamo.«

Kdo pa so bili vaši strokovni sodelavci?

»Na prvem mestu Vladimir Magić, upravitelj nadškofijske Biblioteke Metropolitane, in mag. Mirna Abaffy, kustodinja Valvasorjeve zbirke in recenzentka Iconothecae Valvasorianae. Dalje: univ. prof. France Adamič, prof. dr. Marjeta Ciglenečki, akademik dr. Matija Gogala, Janez Gregori, prof. biologije, Alenka Klemenc, umetnostna zgodovinarka, dr. Ana Lavrič, prof. dr. Jure Mikuž, dr. Barbara Murovec, prof. dr. Milan Pelc, dr. Blaž Resman, prof. dr. Tone Wraber. Iconotheca je natisnjena v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Prevajale so Branka Budin, prof. Rosana Čop, Ljubica Klančar in Branka Klemenc. Vsem hvala!«

Kakšna je bila metoda vašega skupnega dela?

»Znanstvenokritični katalog so za vsak zvezek posebej pripravili slovenski in hrvaški znanstveniki. Odločili smo se za najsodobnejši pristop, ki pa vseeno sledi Valvasorjevi zasnovi posameznih zvezkov. Pri vsaki grafiki je zato najprej naveden naslov, kar ni samo po sebi umevno, saj dela največkrat niso bila naslovljena, če pa so bila, so se naslovi spreminjali ali pa jih ni bilo lahko odkriti. Naslovu je dodana letnica nastanka, ki jo je, če list ni datiran, navadno težko rekonstruirati. Temu sledi ikonografski vir upodobitve, če obstaja, npr. mesto iz svetega pisma, iz Ovidijevih Metamorfoz ipd. Drugi sklop se začenja z imenom umetnika z osnovnimi biografskimi podatki, če pa ti niso znani, je nakazan čas mojstrovega delovanja. Danes se nam zdijo podatki o avtorju ključni, včasih pa je bilo drugače: od izvirnega dela do posnetka celote ali samo detajla je bila vrsta odtenkov in prav toliko je bilo razlogov, zakaj delo ni bilo podpisano, zakaj je bil podpis napačen ali ponarejen. Pri mnogih grafikah je zato naveden neznani avtor in za večino teh prave identitete ne bo mogoče razkriti. Poleg imena tistega, ki je grafiko vrezal, je dodano nič manj pomembno ime inventorja, se pravi idejnega ustvarjalca prizora. Ta sklop končuje ime založnika, ki bi mu danes rekli producent. Naslednji podatki pripovedujejo vse o listu: navajajo tehniko, ki jo je včasih težko določiti, npr. ko gre za posege z dletcem v jedkano ploščo, format, stanje odtisa (stanj je bilo ob majhnih spremembah na plošči lahko veliko), o vseh napisih na plošči, na odtisu ali na listu, o poškodbah na grafiki in restavratorskih posegih. Dodana je še literatura, če je list v njej omenjen, kataloški del pa končuje opomba, v kateri so zajeti vsi drugi umetnostni in zgodovinski podatki, ki jih je bilo mogoče o posamezni grafiki zbrati. Da bi avtor kataloga vse to uresničil, si je moral najprej vtisniti v spomin vse grafike v albumu, ki ga je obdeloval, recimo okoli 500 listov. Nato je pregledal vse glavne priročnike svetove grafike, kot so npr. Hollstein, Bartsch idr. s po več sto zvezki, vse enciklopedije, inventarje zbirk, monografije, razprave, sezname dražbenih hiš, fototeke ipd. Vseh listov, ki bi bili identični z listi v Iconotheci – in tega je bilo prav zaradi različni stanj odtisa in vseh možnih kopij, kjer je lahko drugačna le veja na drevesu ali guba v oblačilu, veliko – seveda ni našel. Zato se je moral lotiti pregledovanja neizmernega števila albumov in izvirnih listov po največjih grafičnih zbirkah v svetu, z odtisi najrazličnejših stanj in kopij. To je najzahtevnejši del raziskave, saj se videzi grafik iz Iconothece prepletajo z vsemi kopijami, približki in različnimi stanji grafik, ki jih je raziskovalec pregledal po literaturi in originalih. Sledila je strokovna študija in pa seznam imen ter naslovov, ki skupaj z bibliografijo dopolnjujejo vsak zvezek Valvasorjeve Iconothece. Po vsem tem delu pa smo znanstvenokritični katalog v celoti prevedli še v hrvaščino in angleščino.«

Faksimile je tudi velik tiskarski podvig …

»Iconotheca Valvasoriana je tiskana na švedskem papirju, izdelanem iz gojenega drevja, brez klora, brez optičnih belil in brez kislin. Natisnjena je v eni, dveh ali petih barvah tehnike ofset. Težave smo imeli predvsem v knjigoveznici. Iz osemnajstih Valvasorjevih knjig (razen iz ene) so bili namreč iztrgani posamezni listi. Iz 7. knjige 82 listov, to pa je za knjigoveza pomenilo 82 prilog, ki jih je moral zlepiti skupaj prilogo na prilogo, da je tako lahko pripravil polo za šivanje. Pri nakladi 100 izvodov je torej zlepil 8200 prilog. Da ne govorim še o vsem drugem. Raje nekaj besed o ljudeh, o sedemčlanski skupini, ki je pod vodstvom tehničnega direktorja šest let delala in živela s tem projektom. Ti ljudje so zaradi svojih izkušenj postali pojem tiskarne, ki je z Iconotheco Valvasoriano prešla v zgodovino slovenskega tiskarstva.«

Koliko let je bilo potrebnih od zamisli do izida zbirke v letu 2008?

»Osem let: poldrugo leto pogovorov in prepričevanj Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške in zagrebške nadškofije. Šest let in pol pa je trajalo naše delo. Trdo delo.«

Ste imeli tudi vi v sodelovanju s Hrvati težave, podobne tistim, ki jih ima z njihovo naša država?

»Nikakor; naše sodelovanje bi bilo lahko vsem za zgled.«

Zbirka je natisnjena v sto izvodih! Vprašanje prestiža: kdo je oziroma bo imetnik tistih kompletov, ki so označeni z zaporednimi številkami od ena do deset, »top ten«?

»Komplet št. 1 bo pripadal gradu Bogenšperk, št. 2 Biblioteki Metropolitani, št. 3 Kraljevi družbi v Londonu, št. 4 je predsednik RS dr. Danilo Türk poklonil Evropski skupnosti, št. 5 je pripadla Ljubljani, rojstnemu mestu Janeza Vajkarda Valvasorja, št. 6 bo prejelo Krško, zadnje Valvasorjevo prebivališče in št. 7 Slovenska akademija znanosti in umetnosti; primerki od 8 do 10 so glede naslovnika še v premisleku.«

Iconotheca Valvasoriana je gotovo najdražji knjižni projekt našega in morda tudi vseh časov na Slovenskem. Če ni skrivnost: kdo je dal denar zanj?

»Ni nobene skrivnosti. Kljub hvalevrednemu prispevku Ministrstva za kulturo RS, Mobitela (po zaslugi nekdanjega direktorja Toneta Majzlja), Istrabenza in Zavarovalnice Triglav je največji znesek, ki je rešil projekt, daroval gospod Darko Horvat.«

Nam zaupate skrivnost: kako ste pripravili tako eminentnega poslovneža, kot je gospod Horvat, do tega, da je dal tako veliko denarja za ta povsem »neprofitni« projekt?

»Gospod Horvat je razgledan človek, ki je svojo odprtost izpričal že s tem, da nam je bil sploh pripravljen prisluhniti. Razložili smo mu, kaj vse smo v Valvasorjevi fundaciji pri SAZU že naredili. In da je SAZU ugledna ustanova, kakršna je bila v Valvasorjem času in je še danes Royal Society v Londonu – kjer je, ne nazadnje, tudi eden od poslovnih sedežev gospoda Horvata. Videl je, da je to projekt, ki presega slovenske okvire in kot tak ne promovira le Valvasorja in Slovenije, ampak tudi tistega, ki tako delo podpira – uvršča ga v evropski kulturni krog … Skratka: gospod Horvat je to stvar vzel za svojo, že 23. februarja 2004 smo na SAZU slovesno podpisali pogodbo, donator pa je bil tudi eden od govornikov na lanski prvi promociji Iconothece v Slovenski filharmoniji.«

Koliko pa je vse skupaj vredno v evrih?

»En milijon in dvesto tisoč evrov sto kompletov skupaj; en komplet pa velja za tistega, ki ga želi kupiti, 30 tisoč evrov.«

Doktor Gostiša, vaše ime je sinonim za kompetentno obravnavo izbranih junakov slovenske ustvarjalnosti, zlasti Jožeta Plečnika in Franceta Miheliča. Kako dolgo pa se že ukvarjate z Valvasorjem in kaj ste doslej naredili?

»Od leta 1989, ko je bil v počastitev 300-letnice izida Slave vojvodine Kranjske imenovan Valvasorjev odbor pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Vodil ga je prof. dr. Matjaž Kmecl. V okviru tega odbora (ki se je pozneje preimenoval v Fundacijo Janeza Vajkarda Valvasorja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti) smo pripravili razstavo o Valvasorju v Narodni galeriji in simpozij o njem na SAZU. Natisnili smo publikaciji Janez Vajkdard Valvasor Slovencem in Evropi in Valvasorjev zbornik. Dalje: katalog z naslovom Bibliotheca Valvasoriana, faksimilni natis Velike grbovne knjige in natis Spominske knjige ljubljanske plemiške družbe s spremnimi študijami (v dveh knjigah), faksimilni natis Skicne knjige za Topografijo dežele Kranjske, v zadnjih osmih letih pa je nastala Iconotheca Valvasoriana.«

Medijski odmev na izid zbirke je bil v prvih mesecih – glede na težo projekta – zelo skromen. Ste si zanj tudi sami premalo prizadevali ali pa vam do tega sploh ni?

»Eno in drugo.«

Je res, da je Valvasor Slavo že sam predstavil tudi na knjižnem sejmu v Frankfurtu?

»Res je. V Biblioteki Metropolitani je katalog frankfurtskega knjižnega sejma iz leta 1688, v katerem Valvasor najavlja izid Slave vojvodine Kranjske.«

Za konec še vprašanje, ki pravzaprav ni namenjeno vam, ampak širšemu krogu odgovornih za slovensko kulturno dediščino: kdaj bomo Slovenci dobili integralni prevod Valvasorjeve Slave? Valvasor v podobah nam je od lani po vaši zaslugi dostopen v celoti, v besedah pa ta prvak slovenskega domoznanstva še vedno ostaja le v nemščini.

»Nekdanji Valvasorjev odbor pri SZDL si je zastavil kot eno od nalog tudi prevod Slave vojvodine Kranjske v slovenščino. Sklenjen je bil dogovor z dr. Jankom Modrom, ki je prevzel delo prevajalca. Z dr. Matjažem Kmeclom, predsednikom Valvasorjevega odbora, sva se z njim večkrat srečala v Kavarni Evropa, kjer smo se dogovarjali glede prevoda. O tem, o več kot desetletnem delu, je Moder govoril tudi na simpoziju v Slovenski matici. Nikdar in nikjer pa ni povedal ničesar o poteku in o obsegu svojega prevoda. Leta 2006 je umrl in danes o prevodu ne ve nihče ničesar. Zapuščinska razprava pa tudi še ni končana …«

Spoštovani rojak, hvala za odgovore in odkrijte nam še katerega od zakladov slovenske ustvarjalnosti!

(Krajša verzija tega pogovora je bila objavljena v Književnih listih Dela, 11. februarja 2009. Tu ga objavljamo v celoti.)