Tudi bolnikov čas je dragocen

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 14. april 2009 / 06:00

"Moja vloga je predvsem posvetovalna. Bolnikom lahko pokažem pot, po kateri bi lahko uveljavili z zakonom jim zagotovljene pravice pri njihovi zdravstveni obravnavi," je povedala Zlata Remškar, ki je že začela z delom zastopnice za pacientove pravice na Gorenjskem.

Imenovali so vas za zastopnico pacientovih pravic konec oktobra 2008, z delom ste začeli 19. marca, ko so vam uredili tudi prostorske pogoje v prostorih Zavoda ta varovanje zdravja v Kranju. Kakšno pomoč bolniki lahko pričakujejo od vas?

»Februarja 2008 smo v Sloveniji sprejeli Zakon o pacientovih pravicah, ki je vpeljal na novo v naš zdravstveni sistem funkcijo zastopnika pacientovih pravic. Konec oktobra 2008 nas je bilo imenovanih pet od predvidenih trinajstih, ki bi bili razporejeni po različnih območjih države. Na tistih območjih, ki so številnejša po prebivalstvu, kot na primer v ljubljanski regiji, bi delovala dva ali celo trije. Za območje Gorenjske sta bila predvidena dva, vendar sem trenutno edina. Zastopniki pacientovih pravic delujemo pri Zavodih za varovanje zdravja, vendar nismo del njihove dejavnosti. Zavodi so zakonsko zadolženi zagotoviti prostor za naše delovanje, kar mi je Zavod za varovanje zdravja Kranj v letošnjem marcu tudi omogočil.

Moja vloga zastopnice pacientovih pravic je predvsem posvetovalna. Bolnikom lahko pokažem pot, po kateri bi lahko uveljavili z zakonom jim zagotovljene pravice pri njihovi zdravstveni obravnavi.«

Pričakovala bi, da bo to opravljal nekdo, ki ni iz zdravniških krogov.

»Od zastopnikov, ki jih doslej poznam, sem edina zdravnica. Za funkcijo so me podprli in kandidirali občinski sveti dveh gorenjskih občin ter zatem potrdila oziroma me imenovala posebna komisija pri Ministrstvu za zdravje. Kot zdravnica sem po svoje kar razočarana, da ni za funkcijo zastopnika kandidiralo več zdravnikov. Zdravnik namreč najbolj podrobno pozna vse postopke dela z bolniki ter zato lahko bolniku tudi bolj praktično svetuje, kot nekdo, ki nima delovnih izkušenj z bolniki in ne pozna tako dobro delovanja sistema zdravstvene obravnave bolnikov. Mislim, da je zdravniški poklic v tem oziru določena prednost pri tem delu.«

Kaj kažejo izkušnje tistih zastopnikov, ki to počnejo dlje časa? Nad čim se bolniki največ pritožujejo?

»Največ izkušenj z zastopništvom imajo do sedaj na ljubljanskem območju, kjer delujejo že več kot pol leta. Običajno iščejo pacienti pomoč takrat, ko domnevajo, da so jim bile kršene določene pravice, ki bi jim po njihovi presoji morale biti zagotovljene oziroma jim pripadajo.

Zastopnik ščiti predvsem univerzalne pravice bolnikov. Med njimi je zelo pomembna pravica do spoštovanja samostojnosti bolnika pri odločanju o lastni zdravstveni oskrbi, pa pravica bolnika do zasebnosti pri zdravstveni obravnavi, varstva osebnih podatkov, enakopravnosti v zdravstveni obravnavi, varnosti zdravstvene obravnave in zagotavljanja bolniku razumljive obveščenosti o diagnozi in zdravljenju.«

Ste lahko bolj konkretni?

»Opisala bom dva primera. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij bolnika ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Bolniku se mora nuditi takoj in to ne glede na odsotnost napotnice ali potrjene zdravstvene izkaznice ali kraj stalnega bivališča. Gotovo se vsi še spomnimo primera iz celjskega področja, ko so bolnika, ki je iskal nujno medicinsko pomoč zaradi hude bolečine v prsnem košu, pošiljali po napotnico in je tako rekoč na pragu tamkajšnje nujne medicinske pomoči umrl.

Treba je na primer spoštovati tudi bolnikov čas. Včasih zaradi preobremenjenosti v ambulantah prihaja do časovnih zamikov pri obravnavi bolnikov. Bolnike v čakalnici se v takih primerih pogosto pozabi informirati o nastali zamudi pri obravnavanju in jim povedati časovno okvir, v katerem bodo prišli na vrsto.«

Kako je s pravico do drugega mnenja?

»To pravico bolnik vsekakor ima. Prav na tem področju lahko zastopnik bolniku učinkovito pomaga in sicer s posredovanjem med tistimi, ki so bolniku nudili zdravstveno oskrbo ter bolnikom, ki v narejeno oskrbo dvomi. S posredovanjem lahko bolniku olajšamo in pospešimo pot do pridobitve drugega mnenja. Pričakujemo lahko, da bo iskanja drugih mnenj o opravljenih zdravstvenih obravnavah s strani bolnikov čedalje več, ker so vse bolj ozaveščeni o svojih pravicah ter se bomo temu morali privaditi.«

Verjetno pa ne boste brali in razlagali bolnikom njihovih izvidov.

»Morda bi lahko bolniku razložila izvide iz svojega specialističnega področja, v ostalih primerih pa zagotovo ne. Toda razlaganje medicinskih izvidov ni naloga zastopnika bolnikovih pravic.«

Pričakujem, da boste imeli kar nekaj klicev v zvezi s predolgimi čakalnimi vrstami, pa kakšno pikro na račun odnosa zdravnik – bolnik. Kaj od tega bo v vaši moči, da se bo spremenilo?

»Čakalne vrste so pri nas nedvomno, vsaj na nekaterih področjih, zelo pereča tema in sem prepričana, da me bodo o njih bolniki velikokrat spraševali. S svoje strani jih bom lahko podučila o veljavnih postopkih naročanja, ki jih morajo zdravstvene organizacije upoštevati oziroma opozorila o opazovanih nepravilnostih vodstva zdravstvenih ustanov, da jih izboljšajo«

Ne morete pa vplivati na to, da bi bil nekdo prvič na vrsti za poseg namesto čez eno leto že čez nekaj mesecev.

»Na to ne morem vplivati. Podučim pa lahko bolnika, da preveri pri svojem zdravniku, če bi tako dolga čakalna doba lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje oziroma kje bi lahko prišel prej na vrsto.

Glede komunikacije zdravnik – bolnik pa sem mnenja, da je primerna komunikacija pogoj, da se bolnik pri zdravstveni obravnavi lahko počuti varnega. Če se počuti varnega, bo pri zdravstveni obravnavi bolje sodeloval in bo bolj dovzeten za naša pojasnila o njegovi bolezni in zdravljenju. Primerno prijazna komunikacija je torej osnova partnerskega odnosa med bolnikom in zdravnikom. Ni prav, da je takšne vrste, da se bolnik počuti, kot da je breme zdravstvenega sistema, pri katerem išče pomoč.«