Komentar: Novi reveži

Doslej je veljalo, da med socialno najbolj ranljive kategorije prebivalstva sodijo matere samohranilke, starejši ljudje v samskih gospodinjstvih in družine, kjer je eden od hraniteljev (ali celo oba) brez službe. Zaradi nizkih dohodkov so v tako slabem gmotnem položaju, da so najpogostejši prosilci za socialne pomoči. Najnovejša gospodarska kriza pa ustvarja nove reveže celo med družinami, kjer sta zaposlena oba starša, a družinski dohodki ne zadoščajo za preživetje. Ti skušajo preživeti z nizkimi plačami, nekaterim jih delodajalci tudi zelo neredno izplačujejo, posebno hudo pa je zanje, če so se v preteklosti še močno zadolžili. Za takšne prosilce bi v prihodnje želeli zmanjšati bremena dolgov, če so se zadolžili denimo za stanovanje ali kako drugo dolgoročnejšo dobrino, smo slišali na škofjeloškem centru za socialno delo, kjer razmišljajo o novih oblikah, kako pomagati. Sicer pa že sedanji socialni sistem omogoča različne načine pomoči, kar bodo te dni predstavili v posebni zloženki. Iz nje bo razvidno, da si štiričlanska socialno ogrožena družina lahko z različnimi socialnimi transferji (denarne pomoči, otroški dodatki, razne olajšave pri plačilu vrtca in podobno) zagotovi za okoli tisoč evrov pomoči mesečno.

Mnogim ljudem pa je neugodno prositi za pomoč in se jim zdi sramotno, da ne morejo preživeti z dvema dohodkoma. Morda so si doslej lahko pomagali z nadurami, ki jih je podjetjih v času gospodarske krize vse manj, s sivo (ali črno) ekonomijo, s študentskim delom svojih otrok, a vsega tega je v času gospodarske krize manj. Spet drugi so doživeli udarec, ker so v preteklih letih (vsaj na videz) čisto dobro živeli: če že niso imeli dovolj dohodkov, so se zadolževali s plačilnimi karticami ali najemali kredite, sedaj ko so se jim dohodki zmanjšali, pa pritiskajo upniki. Nič novega ni, da se današnje generacije težko čemu odrečemo, saj so nas zlasti zadnje desetletje vzgajali v intenzivnem potrošniškem duhu. Toda kot kaže, so sedaj časi, ko se bo vendarle treba čemu odpovedati. Morda bi tedaj, ko zaradi gmotne stiske zaprosimo za socialno pomoč, dobili tudi povabilo, da se v izobraževalnih delavnicah naučimo, kako preživeti v trših razmerah, kako racionalizirati svoje stroške, kako poseči po lastnih rezervah. Takšen tečaj Pomagaj si sam … bi bil nekaj podobnega, kar se sedaj dogaja z brezposelnimi, ki jih v posebnih delavnicah učijo pisati prošnje za novo zaposlitev.

Med novimi socialno ogroženimi prebivalci pa so se pojavili tudi mladi. Teh ne ščitijo ukrepi, ki jih je država uvedla s subvencijo o skrajšanem delovnem času, namenjena podjetjem zato, da ne odpuščajo zaposlenih. Ne odpuščajo tistih, ki so redno zaposleni. Kot je znano, je zaposlitev za nedoločen čas vse manj, zlasti med mladimi. Ti so najprej na vrsti, ko podjetja zmanjšujejo število delavcev. Novih služb pa ni. In če ne bo služb, ne bo možnosti za stanovanja, ne bo odločitev za družine, ne bo … In spet se odpre nova zgodba.