Pragmatični pozitivizem

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 31. marec 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 24. marec

Lepo ali grdo, ampak nase sem kar malce ponosna. Ne zaradi imetja nekih vrednot, da ne rečem ne-vrednot, ki jih ozka interesna skupina s kapitalom v roki v imenu sodobne družbe, v resnici pa v svojem lastnem, načrtuje in poveličuje, pač pa se imam kratko malo za svojevrstno junakinjo ali vsaj pogumno pripadnico človekove vrste. (Komu se imam za to vrlino zahvaliti, je, kakopak, druga tema.) Namreč. Ni tako zelo preprosto, kot se morda na prvi pogled zdi, dojeti kemoterapijo kot enkratno življenjsko priložnost brez vsakršnih stranskih učinkov, kot izjemno možnost premagovanja tuživljenjskih nevšečnosti in se je kot takšne vedno znova veseliti. In prav v tem kontekstu in v nobenem drugem ali drugačnem, dojemam kemoterapijo.

Da ne bo pomote: nisem mazohistka, ki se na vse mogoče načine trpinči in pri tem uživa. Nasprotno; bolečine se bojim kot hudič križa, če se tako izrazim, le da kemoterapije ne dojemam kot zlo, kot negativno življenjsko izkušnjo, ampak kot poseg, ki mi je izključno v korist. Skratka, v odnosu do kemoterapije ravnam pragmatično pozitivistično in po načelu, če je nasprotnik premočan, ga ustvari za prijatelja.

Še nekaj minut in za mano bo tretji B (enourni) cikel predpisane kemoterapije. Eno uro sem uživala z mislijo, da mi vsaka kapljica kemije uniči bolno celico, ki se je zasejala v mojih pljučih. Seveda me je imela tudi tokrat na očeh sinjska Mati božja. In še eno dodatno novost sem danes vpeljala, v zvezi s katero si naj misli, kdor hoče, kar hoče. Na koncu postelje na oddelku 200 na Golniku, na kateri ležim in uživam v upanju skorajšnje ozdravitve, sem naredila prostor za svojega angela varuha, ga povabila naj sede zraven mene in me varuje.

Nič ne dvomim oziroma čutim, da je moj angel varuh sprejel povabilo in me imel med kemoterapijo v svojem naročju in v kolikor kdo meni, da se mi, denimo, zaradi močnih kemikalij blede, se pač moti. Sem namreč čisto prisebna. Veliko več, kot samo prisebna. Po koncu kemoterapije je moje telo nabito z (pozitivno) energijo. Počutim se kot drevo, ki kljubuje viharju.

Preveč oholo bi bilo, če bi verjela ali celo razglašala, da je moje trenutno in siceršnje počutje na meji čudežnosti. Po drugi strani je neizpodbitno, da je moje preživljanje, dojemanje in doživljanje kemoterapije – milo rečeno – nevsakdanje. Navsezadnje, se ne počutim odlično samo v svojih mislih, hotenjih in pričakovanjih, ampak je moje počutje tudi znanstveno potrjeno; z analizo krvi in rentgensko sliko pljuč, ki potrjuje pozitivne učinke kemoterapije. Povedano drugače, z vsako kemoterapijo sem korak bliže želeni ozdravitvi. (Se nadaljuje.)