Zaljubljena v Radovljico

Tat Heung Choi je mlada Kitajka iz Hongkonga, ki jo je očarala Slovenija. V Radovljici so jo navadili na kruh, rada ima kislo zelje in repo, pa sarme, da o potici sploh ne govorimo ...

»Slovenija je dežela šarma in človečnosti. Še posebej ljuba pa mi je Radovljica, ker je obdana s hribi, ki so posebej čudoviti pozimi. Pokrajina je res sanjska, ljudje pa so zelo prijazni, toplih src …« S takšnimi superlativi opisuje Slovenijo Tat Heung Choi, mlada Kitajka iz Hongkonga, ki je pred osmimi leti po spletu naključij prvič obiskala Slovenijo, odtlej pa se redno vrača. Njen najljubši kraj je Radovljica, kjer vedno biva pri prijateljih, ki jih je spoznala prek skupnega prijatelja z Irskega. »Poleti 2001 sem zaključila doktorat v Angliji in se nameravala vrniti v Hongkong. A odločila sem se še za zadnje študentsko potovanje po Evropi, ki je postala malo kraljestvo moje strasti, zlasti me navdušujejo evropska literatura, poezija, arhitektura … S prijateljem Fredom iz Londona sva odpotovala v Slovenijo na obisk k njegovim znancem ter preživela teden dni v Radovljici.« Tako se je začela njena zaljubljenost v Slovenijo, kamor se je vrnila že poleti leta 2003, odtlej pa se redno vrača. Zlasti rada pride pozimi, decembra, saj obožuje sneg, zasnežene gore … Radovljiški prijatelji, pri katerih vedno biva, jo pogosto peljejo na sprehode v hribe in že prav tradicionalen je postal njen vsakoletni obisk Svetega Petra nad Begunjami. Zlasti pa Tat Heung uživa v gostoljubju svojih gostiteljev, ki jo vključujejo v družinske dogodke, jo vozijo s seboj na obiske k prijateljem, sosedom, na večerje … »Najbolj uživam v tem, da mi dajejo občutek, da sem del skupnosti,« pravi Tat Heung, ki se pogosto na potep odpravi tudi sama, z vlakom ali avtobusom se odpelje na Bled, v Kropo, v Ljubljano … »Rada sama raziskujem kraje in okolico,« pravi. Kot dodaja, obožuje tudi slovensko hrano. Tako so jo v Radovljici navadili na kruh, ki ga Tat Heung vsako jutro odide kupit v eno od pekarn v Lescah (»Je hrustljav zunaj in mehek znotraj,« pravi), rada ima celo kislo zelje in repo, pa sarme, da o potici sploh ne govorimo … »Zelo rada imam zahodno hrano in doma v Hongkongu pogosto odidem v kakšno specializirano trgovino, denimo italijansko, da si kupim evropsko hrano.« Tat Heung si v Sloveniji, kjer običajno preživi kakih deset dni, odpočije od hrupa, vrveža in gneče, ki so značilni za Hongkong, kjer živi v nebotičniku. »Radovljica je majhna, mirna, tiha – in jaz imam zelo rada mir in tišino ... V Hongkongu je polno ljudi, gneče na ulicah, velik hrup, vikende pa ljudje običajno preživljajo v nakupovalnih središčih …« Tat Heung kot doktorica znanosti s področja socialnih ved dela kot asistentka na fakulteti ter predava in raziskuje področje sociologije izobraževanja. V okviru svoje službe veliko potuje po svetu, kjer se udeležuje različnih konferenc, običajno pa združi delo in turistične obiske dežel. Tako je bila nedavno v Angliji, Nemčiji, na Poljskem, lani je preživela teden dni v Avstraliji … A edina dežela, kamor se najraje in najbolj redno vrača, je Slovenija. Konec lanskega leta je spet preživela nekaj dni pri nas in navdušil jo je obisk osnovne šole v Ljubnem. Kot doktorico sociologije izobraževanja jo je namreč zanimalo, kakšen je proces izobraževanja otrok pri nas. »Ravnateljica šole me je povabila v različne razrede in bila sem navdušena nad znanjem angleščine, ki so ga pokazali otroci. Zdelo se mi je, da je šola pravzaprav kot drugi dom. V Hongkongu je v šolah veliko tekmovalnosti, zahtevnih testov, učenci imajo ogromno domačih nalog, morajo se držati številnih strogih pravil … Tu pa sem videla, da je učenje lahko tudi zabavno in prijazno, če se v šoli počutiš kot doma. Videla sem, da so slovenski otroci zelo ustvarjalni, sproščeni in da se radi učijo.«

Slovenija vsekakor ostaja njena najljubša dežela, kjer bo tudi v bodoče preživljala svoje počitnice. Ljubezen do Slovenije, Radovljice in svojih radovljiških prijateljev je ponazorila z besedilom iz knjige Charlesa Dickensa, ki je napisal nekako takole: »To je daleč najboljša stvar, kar sem jih kdaj počel, daleč najboljši kraj, v katerem sem kdajkoli bil, in daleč najboljše počitnice, kar sem jih kdaj poznal …«