Edinstveni ekosistem

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Cerkniško jezero - Po površini je največje jezero v Sloveniji. Jezero, ki mu družbo, baje, delajo tudi čarovnice ali coprnice s Slivnice. Jezero, polno zanimivih naravnih znamenitosti, z neprimerljivo floro in favno.

Cerkniško polje je največje slovensko kraško polje, na jugu katerega leži Cerkniško jezero, presihajoče jezero, ki meri 26 kvadratnih kilometrov oz. 2600 hektarjev, ko je poplavljeno, pa meri celo 38 kvadratnih kilometrov. Pri največji površini je dolgo skoraj 11 kvadratnih kilometrov in široko malenkost manj kot 5 kvadratnih kilometrov. Največja globina jezera je okoli 10 metrov.

V Sloveniji imamo pet notranjskih polj Planinsko, Unško-rakovsko, Cerkniško, Loško in Babno polje, ki so nastala z velikim tektonskim prelomom: Idrija-Hotedršica-Planinsko polje-Cerkniško polje-Loško polje.

Ob polnem vodostaju se Cerkniško jezero razteguje ob vznožju Javornikov po vsej cerkniški dolini, od vasi Gornje jezero in Laze na jugovzhodu do vasi Želše na zahodu doline, ter od vasi Otok in vznožja Javornikov do vasi Grahovo, Martinjak, Dolenje Jezero in Dolenja vas na severnem delu doline. Količina vode in z njo velikost jezera se spreminja različno glede na letne čase in količino padavin, od maksimalne zapolnitve do popolne izsušitve jezera.

Cerkniško jezero se napolni z vodo ponavadi ob jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg. Presahne maja ali junija, včasih tudi pozimi. Ko jezero presahne, se voda skozi požiralnike in kraška brezna umakne v podzemlje. Vsa živa bitja, ki tu živijo, so se na ritem poplavljanja in presihanja skozi dolgotrajne procese koevolucije prilagodila.

Nedolgo nazaj je bilo v jezeru še precej vode, nekateri deli so bili še celo zaledeneli, ampak danes, sem prepričana, ni več tako.

Cerkniško jezero s svojimi specifičnimi značilnostmi nudi zavetje raznovrstnim živalskim in rastlinskim vrstam. Velika večina teh rastlinskih vrst je na tako imenovanem Rdečem seznamu ogroženih rastlin. Tukaj najdemo tudi amfibijske rastline, ki so sposobne preživeti v vodi in tudi izven nje. Na vzhodnem delu jezera raste celo edina mesojeda rastlina v Sloveniji; okroglolista rosika, ki je svetovno ogrožena vrsta.

Samo območje je zelo heterogeno in zato ga poseljuje veliko število različnih združb. Okoli jezera domuje več kot dvesto vrst različnih ptic, v jezeru pa tudi deset vrst rib: ščuka, klen, krap, linj, menek, mali in veliki glavač, rdečeperka, ostriž, potočna postrv in podust. Izumrla je jezerska postrv. Sedem vrst rib je avtohtonih.

Ob močnem deževju jezero hitro napolnijo številni pritoki in studenci, predvsem pa Cerkniščica, Martinščica, Grahovščica in Žirovniščica, Štebrščica z izlivom v jezerski potok Stržen, ki se napaja tudi z vodo iz Loške doline, ter manjši pritoki Mali Obrh in Tresenec, Otoški Obrh, Mrzlek, Vršiči, Narti in Zlatavec.

Če se boste ob Cerkniškem jezeru sprehajali poleti, v vročini, ko ni vode, boste mislili, da hodite po puščavski zemlji, razpokani in prašni. Takrat boste lahko videli nekatere izmed požiralnikov in brezen, skozi katere odteka voda: Veliki Altar, Mali Altar, Beček, Levišča, Vrata, Kotel, Mala in Velika Češnjica, Križ, kjer se združita Cerkniščica in ostanek Stržena, Rešeto s skupino jam, Velika in Mala Karlovica itd. so le nekateri.

Cerkniško jezero je že pred davnimi stoletji burilo znanstvene in raziskovalne duhove, prelomnica pa je bilo delo Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je v Slavi vojvodine Kranjske o jezeru napisal sledeče: "Kadar jezero izgine, zraste v dvajsetih dneh trava, ki da izvrstno seno. Ko ga pokose, preorjejo zemljo in sejejo proso; če pa se jezero ne odteče zgodaj, ni mogoče sejati. Včasih se tudi zgodi, da voda preplavi proso, ker se jezero prekmalu napolni. Navadno pa le uspe, ker se jezero pozno nabere ..."

Jezero s svojo kameleonsko podobo zvedavemu obiskovalcu ponuja vedno novo, drugačno podobo, zato ga je zmeraj zanimivo obiskati. Naj bo to zima, pomlad, poletje ali jesen.