Leto dni po Borovi smrti

"Vprašam vas, kakšen diagnostični postopek pa je to, če dobite izvid krvi, če vas celo iz laboratorija dvakrat pokličejo in obvestijo, da je izvid alarmanten, da morate ukrepati, vi pa kot zdravnik ne naredite nič?" Bor je umrl v bolnišnici 20. marca 2008. Andrej Pitako, odvetnik staršev pokojnega dvanajstletnega dečka Bora Nekrepa.

V primeru pokojnega dečka Bora Nekrepa, ki so ga zdravili v UKC Maribor, je Odbor za strokovno-medicinska vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije odločil, da je prišlo do zmotne presoje odgovorne zdravnice. Kako to komentirate?

»Po mnenju svojcev pokojnega otroka in po mojem mnenju ni prišlo do zmotne presoje. To je samo birokratski konstrukt, ki je verbalno bolj mila oblika in se ga zato ne da uvrstiti v noben pravni termin, ne v kazenskega, delovnega, civilnega, niti ne v obligacijsko pravnega. Očitno ravno iz razloga, da bi se prikrila nedejavnost, da ne rečem celo malomarnost osumljenih zdravnikov. To daje tak vtis.«

Kako boste ukrepali naprej?

»To je bil v naših očeh samo odmev Odbora za strokovno-medicinska vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije na zahtevo, da bi zadevo presojal kot najvišja strokovna avtoriteta s področja medicine v državi. Od 30. oktobra 2008 dalje sem vlagal kazenski ovadbi (proti nadzorni zdravnici in specialistu pediatru, ki bi morala pacienta obravnavati) na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru, ki je sprožilo predhodni kazenski postopek, ki naj bi bil končan v teh dneh. Nikoli si nisem predstavljal, da bom po pooblastilu oškodovancev kazensko preganjal zdravnike. To je moj prvi tak primer.

Naše prijave so od novembra dalje tudi na razsodišču Zdravniške zbornice Slovenije, ki je že opravilo pripravljalni postopek proti svojim članom.«

Kdaj gre torej za zdravniško napako in kdaj za zmoto?

»Zmota je dejanje, ki se pripeti brez volje storilca in ki ga oseba ni hotela. Napaka je pa nekaj, kar očitno ni v skladu s predpisom, zakonom, etiko, strokovno doktrino oz. deontologijo. V primeru Bora Nekrepa so se člani Odbora za strokovno-medicinska vprašanja, ko so govorili o zmotni presoji, izognili tako enemu kot drugemu pojmu.

Sicer zdravega in športno aktivnega dečka sta starša pripeljala v mariborsko kliniko za pediatrijo zaradi povišane temperature in izrazitih motenj zavesti, ki jim splošni zdravnik ni bil več kos. V noči z 12. na 13. marec 2008 odgovorni zdravniki v tej kliniki za Bora niso storili ničesar drugega, kot nenavadno počasi poskušali ugotoviti, kaj se dogaja z njim. Ko so končno prejeli laboratorijsko analizo krvi, ki je kazala alarmantno, življenjsko nevarno koncentracijo amoniaka, so ta izvid zanemarili. In kar je še huje, otrokovo zdravstveno stanje se je izrazito slabšalo, pa zdravniki niso upoštevali niti prošnje staršev, naj vendarle dovolijo premestitev v UKC Ljubljana; tam je namreč edini specializiran klinični oddelek za metabolizem, presnovne bolezni in diabetes otrok. Tudi navodila za zdravljenje tega Centra so zanemarili. V Ljubljano so ga nazadnje prepeljali z več kot štiriurno zamudo.«

Kako ste prišli v stik s staršema pokojnega Bora?

»Deček je umrl 20. marca 2008. Starša sta najprej pisala vsem zdravnikom, s katerimi sta imela stik v mariborski bolnišnici, potem upravi te bolnišnice, ker se jima je zdelo nezaslišano, da so sina obravnavali na tak način. Preteklo je nekaj časa, odgovorov ni bilo. Potem sta se obrnila na varuhinjo človekovih pravic, ki je poskušala pri upravi UKC Maribor ugotoviti, za kaj je šlo. Šele tedaj so začeli vsaj nekoliko ukrepati. Vodstvo UKC Maribor je določilo Komisijo za interni strokovni nadzor, ki naj bi poročala varuhinji. Dolgo časa je trajalo, da je prišlo do nekega rezultata, poročila, po katerem pa je bilo vse v redu, zdravniki naj bi uporabili vse diagnostične in terapevtske postopke skladno z moderno medicinsko doktrino. Starša tega nista mogla verjeti, saj v UKC Maribor nista zaznala nobenih terapevtskih postopkov. Spet sta pisala vodstvu bolnišnice, se pritožila, a konkretnih odgovorov nista dobila. Potem sta prišla k meni.«

Na ta odgovor Zdravniške zbornice sta torej čakala leto dni.

»Odgovora še danes nista dobila. Oba sta intelektualca, o sinovi diagnozi sta se informirala v strokovnih revijah in pri izvedencu v tujini. Sklepno mnenje Odbora za strokovno-medicinska vprašanja še vedno govori o nekih terapevtskih in diagnostičnih postopkih. Vprašam vas, kakšen diagnostični postopek pa je to, če dobite izvid krvi, če vas celo iz laboratorija dvakrat pokličejo in obvestijo, da je izvid alarmanten, da morate ukrepati, vi pa kot zdravnik ne naredite nič?«

Povejte mi, ima vsak bolnik pravico izvedeti vse v zvezi s potekom njegovega zdravljenja, z boleznijo, ali je dopustna možnost, da se mu kaj zamolči, ker bi resnico slabo prenesel?

»Naša zakonodaja govori o tem, da ima bolnik pravico (v Borovem primeru njegova svojca), da v vsakem trenutku izve, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Bolnik ima pred kakršnimkoli posegom pravico izvedeti natančno, za kakšen poseg gre. To je t. i. pojasnilna dolžnost zdravnika. Po 51. členu Ustave je vsakemu državljanu zagotovljeno, da lahko odkloni zdravljenje. Saj kako bi se pa sicer bolnik sploh lahko prav odločil, če ne bi poznal rizika pri zdravljenju, če mu nihče ne bi povedal, ali obstaja še kak drug način zdravljenja, ali kaj se lahko zgodil, če odkloni zdravljenje.

Redko dopustne so izjeme, ko zdravnik presodi, da je za bolnika bolje, da mu ne pove vseh podrobnosti o njegovem zdravstvenem stanju, ker bi bolniku to škodovalo. Seveda pa to ne velja za svojce.«

Končali ste študij prava na Pravi fakulteti v Ljubljani, študirali in delali ste tudi v Nemčiji. Kje ste pridobili znanje s področja medicine?

»Pasivno poznavanje medicine, če to smem posplošiti, sem pridobil kot vodja prodaje in distribucije medicinske tehnike. Na to sem se specializiral in izobrazil v Nemčiji in v Ameriki in to sem počel petindvajset let.«

Dobili ste vpogled v nemški zdravstveni sistem. Kako bi ravnali v Nemčiji, če bi prišlo do podobnega primera, kot se je zgodil v mariborski bolnišnici?

»Prišlo bi do takojšnjih delovno pravnih konsekvenc. To pomeni, da bi takoj prišlo do suspenza zdravnika, dokler se ne bi ugotovila krivda oziroma dokler se ne bi ugotovilo, ali je dejansko prišlo do kakršnihkoli opustitev in storitev ne glede na to, ali so bile namerne ali nenamerne. Že to, da specializantka obravnava tak primer, medtem ko dežurna nadzorna zdravnica s staršema otroka sploh ne želi govoriti, že to bi bil v Nemčiji zadosten sum na strokovno napako, vsekakor pa bi šlo za delovno pravno kršitev. Predvsem pa primera ne bi prikrivali, še posebej ne na tako bizaren, čuden način, ki odpira prostor vsem mogočim domnevam in ugibanjem.«

Starša Bora Nekrepa nista želela medijskega linča, ampak sta samo še v medijih videla edino možno pomoč v skrajni sili.«

Koliko podobnih zadev se je pri nas že končalo z obsodbo?

»Očitno se je v Sloveniji tozadevno začelo nekaj premikati v smeri pravičnosti. Do sedaj poznamo dva primera, ki sta se končala s kazensko obsodbo; prvi je bil pred leti primer zdravnice in homeopatinje, ki so ji tudi odvzeli zdravniško licenco; pred dnevi pa je prišlo do obsodbe ginekologa v Novem mestu, ko je novorojenček umrl zaradi napačnega vodenja poroda.«

Velika večina naših zdravnikov je strokovnih, vestnih, korektnih. S tem se verjetno strinjate.

»Absolutno. Zdravnike cenim in spoštujem kot najbolj odgovoren in intelektualno najbolj zahteven poklic.«

Zagovarjate tudi zdravnike? V kakšnih primerih?

»Seveda jih. V enem primeru zastopam zdravnika, ki dela z diagnostično aparaturo, za katero zdravniška zbornica meni, da je neustrezna, v drugem zastopam zdravnika - družbenika v sporu z njegovo gospodarsko družbo, svetujem pa tudi zdravnikom v sporih z oškodovanci.«