Spoštujmo vse naše mrtve

Zgodovinar Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je ena najbolj medijsko izpostavljenih osebnosti, povezanih z odkrivanjem povojnih pobojev. Z Gorenjcem, živečim v Tržiču, smo se pogovarjali tudi o zadnjem odkritju v Hudi jami pri Laškem.

Kaj se sedaj dogaja v rovu Barbara v Hudi jami pri Laškem, kjer so pred dobrima dvema tednoma odkrili posmrtne ostanke po vojni pobitih ljudi?

»Kriminalisti so v jami končali delo (iskanje morilcev pa seveda nadaljujejo), nadaljujejo ga izvedenci sodne medicine, v Muzeju novejše zgodovine pa analiziramo predmete, ki so jih našli ob odkritju prvega rudniškega rova: čevlje, ostanke oblačil … Poskušali bomo odkriti, kaj nam govorijo ti predmeti, in tako sestaviti zgodbo o žrtvah rova Barbara. Pri nas začasno nastaja slovenska zbirka predmetov iz morišč in grobišč, toliko, da se ne dela škoda, dokler ni sprejeta odločitev, ali bodo šli predmeti po lokalnih zbirkah ali pa bo urejeno kako drugače.«

Kje smo v Sloveniji v odkrivanju tega dela naše preteklosti?

»Kljub tragičnosti dogodkov, ki jih sedaj odkrivamo s povojnimi grobišči, ima Slovenija ob tem ekskluzivno možnost, da smo nosilci dialoga. V naših postopkih smo po medijski in strokovni plati dosegli, da stvari javno in politično odmevajo po celi srednji Evropi. Slovenija je družba, ki se je morala srečati tudi s svojo zločinsko preteklostjo in se do nje opredeliti. Sloveniji se je dolgoletno delo pri odkrivanju grobišč obrestovalo. Tako je pri tem vprašanju sedaj med nami in denimo Hrvati vrsto let strokovne, operativne razlike, res da tudi zaradi dejstva, da se morajo oni ukvarjati z veliko bolj svežo in bolečo domovinsko vojno izpred desetletja. Pri nas ima večina zamolčanih žrtev izpred 60 let spomenike, večina grobišč je popisanih ali se jih sistematično raziskuje, žrtve in njihovi svojci dobivajo opravičila in pravico do odškodnine. To je cikel, ki mu ne rečem več sprava, temveč tranzicijska pravičnost (izraz se je razvil ob podobnih procesih zlasti v podsaharski Afriki in Južni Ameriki). Imamo sicer zoprno zgodovino, a smo ogromno naredili, da bi se to preseglo. Naj še dodam, da ste k temu izjemno prispevali tudi slovenski mediji. Če v primeru rova Barbara ne bi bilo suverene informacijske investicije medijev v dogodek, bi ga politika ne začela eksploatirati oz. mu ne bi pripisala ustrezne teže.«

Je torej prednost, da se vpleta politika?

»Ko je gospod Türk začel postavljati hierarhijo tem, prva in drugorazredna tema, se je pokazalo, da so stroke prvorazredne, te naj problem definirajo, politika pa je drugorazredna, ker temu sledi. Ne bi pa mu sledila, če ne bi mediji sprejeli dejstva, da je to dogajanje zločin, ki ga je treba po etični vesti, profesionalni zavesti obravnavati. Kateri koli medij pogledamo, naj se problema loti levo ali desno, z več ali manj pozornosti, povsod se mu da taka spoštljiva teža, da se mu politika ne more več izogniti.«

V javnosti, zlasti na forumih pa zasledimo žolčne razprave, ki nas spet razdeljujejo in niso v duhu sprave …

»Kolikor to spremljam, se mi zdi, da stvar postaja celo kreativna. To pomeni, da se je spopad res preselil tja, kamor spada, na raven dialoške, besedne konfrontacije. Gre za simbolno vojno, brez katere ni napredka v interpretaciji in v političnih rešitvah, in to demokracija mora prenesti. Imamo pravico vpiti, saj nekatere stvari iz preteklosti niso rešene. Kvalificiran spopad, ki tekmovalce sili k iskanju, resnici, pravici, je velik, kvaliteten premik. In če se spet vrneva k Hudi jami, Slovenci smo s strokovnim delom tu vzpostavili neko stanje, o katerem se lahko pogovarjamo. To zahteva nove interpretacije tudi na politični ravni, zahtevalo bo reakcijo tudi od zakonodajalca, kjer se mi na primer zdi pomembno, da država uzakoni identifikacijo odkritih žrtev z genetsko-molekularno analizo. Govorim o odkopu in identifikaciji slovenskih žrtev, kajti mi moramo skrbeti za svoje. Tu je potrebna celovita politika države do tega, čemur jaz pravim »mesto mrtvih«.«

In kako je Slovenija doslej poskrbela za svoje mrtve?

»Skoraj cinično je, da je še najbolje poskrbljeno za prvo svetovno vojno. Niti pri partizanskih spomenikih nimamo vzpostavljene hierarhije, niso razglašeni kot kulturni spomeniki, ravno tako je s prikritimi grobišči. Ena raven je lokalna, ko bi morale občine skrbeti za spomenike lokalnega pomena, pa marsikje razpadajo tako partizanski spomeniki kot povojna morišča in grobišča. Po drugi strani pa se mora država opredeliti: kaj z Dražgošami, kaj s Teharjami, kaj s Cerjem, kaj s Teznim, kaj s Kobaridom, kaj z grobnico herojev … Ne jih uničevati, pač pa vzpostaviti strokovne varstvene režime. Vzpostavila naj bi se nacionalna zakladnica, ki bi zajela celotno dediščino. Spoštujmo vse, ki so naši, vse, ki so tu izgubili življenje. In pokazalo se bo, da imamo svoje mrtve še drugje in bi tudi morali postati predmet naše pozornosti: Slovence, ki so padli npr. v nemški in italijanski vojski, imamo na vzhodni fronti in drugih bojiščih, imamo jih po taboriščih, in vse to mora postati logična celota. Če politika resno misli, se začnimo o vseh svojih mrtvih kulturno pogovarjati kot o tistih, ki jim je treba dati njihov mir.«

Je ob toliko truplih pobitih po vojni, ki ste jih odkrili v zadnjem desetletju, mogoče, da boste naleteli še na nova?

»Sedaj je znanih šeststo lokacij, okoli četrtine jih je bilo sondiranih, vse pa najbrž ne bodo potrjene. Raziskujemo različne kategorije grobišč: kraške jame (prekop narejen v Konfinu I), protitankovski jarki (Tezno), izkopani grobovi (na Pohorju), rudniki (Huda jama). Kaj bo z njimi, je stvar dolgotrajnega procesa, ki ga ni mogoče prehitevati. Tako denimo v primeru protitankovskih jarkov v Teznem najbrž ne bomo šli v odkopavanje celote, pomembno je, da se za to območje ve in da je zaščiteno. Lahko pa je seveda drugače, če se ugotovi, da so v njih pokopani Hrvatje in bi ti želeli svoje žrtve prekopati. Odvisno je tudi od odločitev občin: kaj bo denimo občina Radovljica storila na Lancovem. Kakor koli, večje objekte poznamo, velikih presenečenj ne pričakujemo več. Lahko pa se ob posameznih raziskavah pokaže še kak podoben prizor, kot je bil ta v Hudi jami.«

V čem vidite smisel spravne zgodbe?

»Za Slovenijo je velik premik, da ni več elementarnega pljuvanja in da se o nekih stvareh pogovarjamo na bistveno drugačen način kot pred nekaj leti. K temu pripomore tudi avtoriteta dejstev. Temeljni premik bi bil zame, če bi na eni strani nehali govoriti o izdajalcih in na drugi o serijskih morilcih. Da bi sprejeli dejstvo, da imamo prednike, ki so se znašli v nemogočem položaju, ko se je bilo težko pametno odločiti. Imamo zmagovalce, ki so svojo zmago s temi zločini umazali, zapravili, in imamo poražence, ki so drago plačali svoj poraz, a ohranili korenine starosvetne kulture. Kljub vsemu je Slovenija uspešna v primerjavi z bratskimi republikami in vzhodnim blokom. Nadaljujemo odkrivanje resnice, jo vzamemo nase in jo kot suvereni demokrati lahko prenesemo.«

Zakaj se morajo s tem ukvarjati sedanje generacije? Se bodo tudi prihodnje?

»Ker so nam to pustili naši predhodniki. Niso jih rešili oni, moramo jih mi. Problem resnice in pravice je, da ju bomo iskali, ne glede na to, koliko koga boli. Resnica pa veliko manj boli, ko jo odkrijemo in ni več okužbe s skrivnostmi, lažmi itd. To je prvi nivo zdravljenja. Drugi nivo je, da se ljudje nehajo v negotovosti mučiti s tem, kje so pokopani njihovi mrtvi. Sedaj bodo lahko izbrali simbolno mesto smrti njihovega svojca. V družbi se bo vzpostavil nek normalni standard: vemo, kaj se je dogajalo v okupaciji, rezistenci, revoluciji, državljanski vojni, dejstvo je, vse to so naši mrtvi, in zanje bomo poskrbeli. Vzpostavil se bo nov sistem kolektivnega zavedanja, kolektivnega spomina, ne bomo več razdeljeni. Zgodovina pa je snov, ki nikoli ni do konca odkrita. Toda sčasoma bo tudi ta del naše preteklosti postal normalna arheologija, del zgodovine brez emocionalne in ideološko politične obremenitve. To bo preseganje zgodovine in njeno obvladanje.«