Iz vroče puščave v mrzle Bariloche

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. marec 2009 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (18)

Argentina je prostrana dežela, saj je osma največja država na svetu, od Slovenije je kar 140-krat večja. Sestavlja jo 23 provinc, glavno mesto Buenos Aires ima status zveznega ozemlja. Čeprav je zvezna republika, je zelo centralizirana, kar se pozna tudi pri letalskih prevozih. Vsa letala namreč letijo v Buenos Aires. Če smo želeli iz Mendoze na severozahodu priti daleč na jug v Bariloche, smo morali najprej poleteti proti vzhodu v Buenos Aires in od tam proti jugu. Pot nam je torej vzela precej več časa in seveda denarja, kot bi jo direkten polet.

Leteli smo podnevi in lahko opazovali neskončno ravnino, ki je postajala vse bolj zelena. Če je na zahodni strani stepa sušna, z redkim grmovjem, se proti atlantski obali spremeni v travnato pampo, kamor vetrovi prinašajo več dežja. Ocean trave, ki ga le sem in tja zmoti kakšno drevo, v Argentini obsega kar 500 tisoč kvadratnih kilometrov. Živina se pase na prostem, kar lahko opazimo blizu prestolnice, ko se letalo spušča. Na teh prostranih vlažnih travnikih se torej pase "znamenita argentinska govedina". Spomnim se pripovedi kranjskega mesarja, ki ga je radovednost prignala na argentinsko farmo. Ko je prišla potujoča klavnica, so spravili skupaj živino, ki so jo našli na območju farme, in za zakol primerne živali spravili v klavnico, ki je delo opravila v nekaj dneh, nato je šla na naslednjo farmo. Hlevov sploh nimajo, živina se prosto pase, prehaja tudi med farmami, ki niso ograjene. Meje imajo dogovorjene kar po zemeljskih vzporednikih in živina, ki se v času zakola tam najde, je pač njihova. Za naše razmere je to seveda zelo nenavadno, naše kmetije so pač majhne in za nekaj metrov zemljišča se ljudje tožarijo leta in leta. Samo mislimo si lahko, kaj bi za naše kmetijstvo pomenil prost uvoz argentinske govedine, ki bi bila kljub prevozu precej cenejša.

Na letališču v prestolnici nas je pričakal Andrej, ki nas je nato skupaj z Matjažem spremljal v Bariloche, Marjan je moral medtem v službo. Že na prvi pogled se mi je zdel zelo podoben mojemu sovaščanu Ivanu, še bolj, ko se je široko zasmejal in odvrnil: "Seveda ga poznam, tudi jaz sem Golob." Njegov, sedaj že pokojni oče Polde, je bil Kovačev iz Virmaš, mama Plčkarjeva iz Stare Loke pri Škofji Loki. "Največkrat nas obišče bratranec Janez Hafner iz Stare Loke, zelo rad prihaja smučat v Bariloche, mladi bariloški smučarji pa gredo v Slovenijo. Sicer pa je Golobov v Argentini kar precej, v naši družini je bilo pet otrok, vsi imamo veliko otrok, v moji družini so štirje," pripoveduje Andrej.

Bariloche so od Buenos Airesa oddaljene 1.326 kilometrov, leteli smo v lepem vremenu in razgled je bil veličasten. Kolikor bolj smo se približevali mestu pod vznožnjem Andov na jugu Argentine, toliko bolj je bila neskončna ravnina podobna pustinji. Temu predelu Južne Amerike pravijo Patagonija, obsega južne predele Argentine in sosednjega Čila. Kje natančno se začenja, ni povsem določeno, na jugu se končuje z Ognjeno zemljo. Vsekakor povsem drugačna kot severni, kmetijski predeli Argentine. V neskočni pustinje je malo zelenih oaz, z letala je pogled na prelivajoče se peščene barve čudovit, življenje tam spodaj zanesljivo precej manj. Patagonija je tako kot Ognjena zemlja danes privlačna za turiste, ki iščejo neokrnjeno naravo.

Nad peščeno pustinjo se vzpenjajo visoki, zasneženi Andi, sneg se blešči v soncu. Pogled je čudovit. Pri izstopu iz letala nas pozdravi strupeno mrzel veter, oblečemo vse, kar imamo pri sebi. V enem dnevu smo zgodnje puščavsko poletje v Mendozi zamenjali za ostro in vetrovno zimo, ki se je v Barilochah poslavljala sredi oktobra. Prispeli smo prav na dan, ko so uradno končali smučarsko sezono in mesto je bilo na prvi pogled še najbolj podobno švicarskim mestom, tudi prodajaln čokolade je veliko.