Zvesti Gorenjskemu glasu

Prejšnji teden smo v uredništvo nepričakovano prejeli pismo, ki nas je prav razveselilo. Naš zvesti naročnik Pavel Bergant, ki ga Gorenjski glas spremlja že 50 let, je napisal pesmico, ki jo je namenil časopisu.

Takole gre:

Oj, ti Gorenjski glas,

ti mi vedno krajšaš čas.

Čeprav sem star, že osivel,

pa še vedno sem te vesel.

Težko čakam poštarja,

da bo prišel spet v vas,

in nam prinesel novi zdaj

Gorenjski glas.

Da bomo zopet brali,

kaj na Gorenjskem se godi,

da bomo na tekočem spet

za nekaj dni.

Oj, ti Gorenjski glas,

bodi dolgo še pri nas,

mi te bomo z veseljem brali,

ti nam bodeš krajšal čas.

Pavel z ženo Jožico živi v Spodnji Luši. Prvo pesem je napisal pri vojakih, ko je zaradi kostne tuberkuloze kar 13 mesecev moral ležati v koritu mavca. To hudo bolezen je dobil v Valjevu v Srbiji, ko so kot vojaki cele noči preživljali na prostem, v snegu do kolen, in še lačni povrhu. Do danes je napisal okoli 80 pesmi, ki jih najraje prebira Jožica. Nekatere so otožne, druge vesele, vse pa zelo življenjske. Spominjata se, da sta gradila hišo v težkih razmerah in se še z dvema sinovoma vselila v napol zgrajeno. Pred upokojitvijo sta bila oba zaposlena v podjetju LTH Škofja Loka. Zdaj se zadržujeta bolj doma, saj Pavel ne gre rad iz hiše. Jožica se vsak dan odpravi v hrib in hodi eno uro, v jeseni ji je užitek gobarjenje. Pavel Gorenjski glas najprej prelista, nato pa prebere celega. Ko pa se zvečeri, Jožica reši še križanko.