Naj se nikoli več ne ponovi!

Pred dobrim tednom dni so v Hudi jami pri Laškem v rudniškem rovu sv. Barbare odkrili posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev. Dogodek je močno pretresel javnost, ob grozljivem odkritju pa tudi politika kuje svoj kapital.

Kot so na novinarski konferenci dan po grozljivem odkritju govorili Jože Balažič z inštituta za sodno medicino, kriminalist Pavel Jamnik ter zgodovinarja Jože Dežman (Muzej novejše zgodovine) in Mitja Ferenc (vodja topografskih raziskav), gre za okoli tristo žrtev, pobitih s topimi predmeti, nekatera znamenja kažejo tudi na možnost, da so bili ljudje vrženi v jamo še živi. Sumijo tudi, da je posmrtnih ostankov še več, kar bodo skušali odkriti, potem ko odstranijo doslej najdene. V začetku devetdesetih let, ko so se ukvarjali s preiskavo teharskega taborišča, so o rudniku kot o možnem grobišču prvič spregovorili, pozneje pa so pred vhodom postavili kapelico v spomin na pobite žrtve. Prejšnji teden je celjski preiskovalni sodnik izdal odredbo, da se posmrtni ostanki odstranijo in da s strokovnim pregledom ugotovijo, za koliko žrtev gre, kakšnega spola in starosti so, kako so bile usmrčene, sodnomedicinski izvedenci pa bodo skušali ugotoviti tudi njihovo identiteto. Policijska preiskava vključuje tudi ugotavljanje, kako je prišlo do poboja in kdo so krivci zanj, zato so pozvali morebitne priče, da pri tem pomagajo.

Politiki ob grobišču

Kdo bi lahko bile žrtve v Barbarinem rovu? Zgodovinar Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine, meni, da gre bržkone za del žrtev s Teharij, del pa naj bi bili tudi Hrvatje in ljudje drugih narodnosti. Ta teden je v spremstvu predstavnikov slovenskega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kjer je ustanovljen tudi poseben sektor za povojna grobišča, na prizorišče prišla tudi podpredsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor v spremstvu notranjega ministra Tomislava Karamarka. Delegaciji sta h kapelici pred rovom položili venca. Tako kot že drugi pred njo, je tudi Kosorjeva izrazila svojo pretresenost nad tem, kar je videla, in dejala, da mora biti ta zločin preiskan, da je treba odkriti imena zločincev, sosednja država pa bo Sloveniji ponudila pomoč, ne le zaradi tega, ker naj bi bili žrtve Hrvatje, pač pa tudi zato, ker ima Hrvaška veliko izkušenj pri identifikaciji žrtev iz svoje domovinske vojne. Kot pa je znano, so v preiskavo vključeni tudi strokovnjaki iz Srebrenice.

Ob odkritju grobišča pa so se razvnele tudi politične razprave. Veliko prahu je dvignila izjava predsednika države Danila Türka, ki je ob proslavi dneva žena v Trbovljah na vprašanje, ali se bo šel poklonit žrtvam v Barbarinem rovu, dejal, da je tam zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih ne bo govoril. V stranki SDS so zahtevali obrazložitev predsednikove izjave in njegovo opravičilo, v SLS pa celo odstop, če se ne opraviči. Predsednik Bojan Šrot je dejal, da gre za »nezaceljeno rano slovenske zgodovine, zato predsednik države te teme ne more ocenjevati kot drugorazredne«. Kot neokusno in žaljivo so to razumeli tudi v stranki N.Si. Njena predsednica Ljudmila Novak je skupaj z Lojzetom Peterletom in Antonom Kokaljem prva od politikov obiskala prizorišče v Hudi jami, kar so politični nasprotniki ocenili kot manipulacijo. Predsednik Türk pa je takoj v ponedeljek izjavil, da najostreje obsoja zločin v Hudi jami, kakor tudi vse medvojne in povojne poboje. Po njegovih besedah naj preiskovalni in pravosodni organi storijo vse za temeljito kazensko preiskavo in kazenski pregon, zgodovinska stroka pa naj razišče in pove resnico o povojnih pobojih. Zagotoviti je treba tudi pieteto do mrtvih, ob tem pa je zavrnil politizacijo tega tragičnega vprašanja in pozval stranke, naj ga ne uporabljajo kot tematiko predvolilne kampanje. »Povojni poboji so med najbolj tragičnimi in najbolj zločinskimi vidiki druge svetovne vojne, poboji na slovenskem ozemlju pa velik zločin in tragedija našega naroda,« je dejal predsednik in pojasnil tudi nedeljsko izjavo, češ da gre za pomembno temo, s katero se mora Slovenija soočiti, politično manipuliranje z njo pa je drugorazredno in nesprejemljivo. Opravičil pa se ni.

Medijsko in politično obleganje Hude jame

Ob odkritju v Hudi jami je premier Borut Pahor dejal, da gre za prizorišče zelo žalostnega in tragičnega časa slovenske zgodovine, država pa naj pospeši prizadevanja za obravnavo zakona o vojnih grobiščih, poskrbi tudi za postavitev skupnega spomenika (kostnice) žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja. V imenu LDS je pretresenost nad grozljivimi prizori ob odkritju grobišča Huda jama izrazil Borut Sajovic. Dejal je, da je ta hudi zločin potrebno raziskati, ugotoviti njegove okoliščine, povzročitelje in žrtve. Tega pa ne more ugotoviti dnevna politika, temveč zgodovinska znanost, sodna medicina, policija, tožilstvo in sodišča, zato predstavnike političnih strank poziva, naj se nehajo medijsko izpostavljati ob posmrtnih ostankih nesrečnih žrtev v Hudi jami, saj to v ničemer ne prispeva k razjasnjevanju okoliščin teh obsojanja vrednih zločinov. Stroki moramo dovoliti, da opravi svoje delo. Če se bo medijsko in politično obleganje Hude jame nadaljevalo, je jasno, da ne gre ne za pieteto ne za željo po razjasnitvi, kaj šele po spravi, ampak za poskus cenene volilne kampanje in prevrednotenja zgodovine.

Aktivno se je v razpravo vključila tudi Slovenska škofovska konferenca. Njena komisija Pravičnost in mir pod vodstvom Antona Stresa poudarja, da so sočustvovanje, pretresenost, zgroženost in zahteva po dostojnem pokopu žrtev teh množičnih zločinov umestni in razumljivi odzivi ljudi, vendar je to premalo. Najvišje državne institucije, ki so posebej dolžne pospeševati etične vrednote, pravičnost, mirno sožitje in celovito spoštovanje človekovih pravic, bi morale dati moralno in politično obsodbo teh zločinov in vseh, ki so zanje odgovorni. Za gnusne zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je potrebno ugotoviti krivce, individualne in skupinske, politične in ideološke. Javno je potrebno obsoditi takratno komunistično totalitarno oblast in s tem tudi oprati dobro ime poštenih in iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda. V delu javnosti se krepi moralna zgroženost nad zločini, končni cilj tega dozorevanja naše moralne zavesti pa mora biti odpuščanje in sprava, pravijo slovenski škofje, ki pozivajo tudi k molitvi za žrtve.

Kdo so bili rablji

V polemiko ob odkritju v Barbarinem rovu sta se spustila tudi predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik in nekdanji državni tožilec Anton Drobnič. Slednji očita, da so storilci povojnih pobojev slovenski partizani, ki so jih vodili komunisti, med leti 1941 in 1945 pa je šlo za totalitarni boljševiški komunizem, ki je uničil dobršen del slovenskega naroda. Stanovnik pa je dejal, da so bile slovenske partizanske enote po vojni razpuščene in da so povojne poboje izvajale posebne enote jugoslovanske armade (vojska državne varnosti), neposredno podrejene vrhovnemu štabu. Odzvali so se tudi hrvaški partizani. Združeni pod lipo sprave, ki jih vodi Kranjčan Stanislav Klep, pa zatrjujejo, da je v rudniških jamah ne tristo, pač pa kar štiri tisoč žrtev, zaradi plinov, ki so se sproščali za pregradami, pa naj bi v rudniku večkrat prihajalo do eksplozij.

Tema, ki je že več kot teden dni v ospredju v vseh medijih, se je temeljito spolitizirala, nanjo se aktivno odziva tudi javnost. Če beremo odzive nanjo na spletnih forumih, pa ne kaže na spravo med Slovenci, ravno nasprotno. Zato bi bilo treba upoštevati misel, ki jo je na svoji spletni strani izrazila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, češ da je treba na primeren način osvetliti tragiko povojnih pobojev in s tem ljudi spodbuditi, da se spori med posamezniki ali narodi rešujejo na miren način, brez nasilja in spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Z odkritjem resnice, kakor se je denimo po drugi svetovni vojni zgodilo z odkritjem nemških koncentracijskih taborišč, pa naj bi prispevali k temu, da se takšni zločini ne bi nikoli več zgodili.