Užitek pod borovcem

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 24. februar

Zagate in skušnjave, ki so kazale vse znake požrešnosti, sem pretentala tako, da sem šla spat s kurami. Ob sedmih, najpozneje ob osmih zvečer. In to ne v posteljo, pač pa v šotor, ki mi ga je Andrej postavil na vrt, pred hišo mojih staršev v ljubljanskih Kosezah. Kajpada mi šotora ni postavil kamor koli, ampak na mesto, ki ga je določila radiestezistka. Šotor je stal pod borovcem, spala pa sem z glavo proti severu in z nogami proti jugu.

Pravzaprav mi je bilo v šotoru zelo udobno. Ležala sem na zračni blazini, pod glavo sem imela blazino, napolnjeno z mehkim gosjim perjem, pokrila sem se pa kar s »tuhno«. Vsak večer sem s seboj v šotor vzela še podobico sinjske matere Božje. Če ne zaradi drugega, pa kar tako, za vsak primer.

Priznam. Ni bilo večera, da ne bi zaspala z mislijo na hrano. Še več. Vsak večer sem v mislih pisala kuharske recepte. Nekateri so bili tako odlični, da jih še zdaj uporabljam. Vendar se hrane v vseh dvainštiridesetih dneh nisem niti dotaknila, kaj šele, da bi jo dala v usta in potem še pogoltnila. Zadržala sem se celo na poroki nečakinje Sanje, kjer so se, tako kot se za dogodek spodobi, od dobrot mize dobesedno šibile. No ja, vsaj meni se je tako zdelo.

Ne glede na to, da sem imela želodec prepreden z namišljeno pajčevino, sem bila dobesedno nabita z energijo. Ne spomnim se, da bi imela v zadnjem času toliko moči, volje in želje po ustvarjalnosti, kot sem jo imela oziroma čutila v dvainštiridesetih dneh postenja. Nenazadnje sem prav v tem času v Deželi kandidirala za poslanko v državnem zboru. Zgodilo se je, da sem v času volilne kampanje kar dvakrat v enem dnevu sama prevozila pot iz Ljubljane v Radovljico ali, recimo, v Kropo in nazaj, ne da bi pri tem čutila najmanjšo utrujenost. Je pa res, da sem zvečer v šotoru na domačem vrtu pod borovcem zaspala kot klada.

Tisto, kar sem se iz tega svojega življenjskega obdobja za vse večne čase naučila, je, da človek (z božjo pomočjo) zmore vse, kar hoče, vse, kar si zastavi, vse, kar si resnično želi. In resnično sem si želela in si še vedno želim ozdraveti. Sama pred seboj in pred Bogom prisegam, da ne bom odnehala, dokler povsem ne ozdravim.

No, in kako so se končali moji napori, ostati dvainštirideset dni tešča? Čista? Januarja letos, ko sem se končno odločila za pregled na Golniku (moram poudariti, da uradne medicine s svojega programa zdravljenja nisem na noben način in v nobenem trenutku odpisala), me je zdravnik seznanil z resnico, da so se mi »frdamane« celice iz desnega pljučnega režnja razširile na levega. Lepa reč. A, se ne dam. Nikakor, ne. Bom pač začela od začetka. No, ja, čisto od začetka pa spet ne. Najmanj, kar vem, je, kako v resnici zgleda kemoterapija. (Se nadaljuje.)