Itak smo vsi mal´ smešni

Pričakoval sem ju v pet let starem črnem Mercedesu. Pripeljala sta se v novejšem črnem Renaultu, kabrioletu.

Miki Bubulj in Ranko Babić, Kranjčana, ki imata pri 27 oziroma 28 letih za seboj tri komedije, Izbrisani, Sosedove skrivnosti in Popravni izpit, ter številne nastope v kategoriji stand up comedy pod blagovno znamko BB show. Nista šolana igralca, trdita pa, da sta diplomirala v komediji. Dokler se jima ljudje smejijo in so dvorane polne, bo že držalo.

Zanimivo. Štirje Kranjčani se dogovorimo na Ljubljanskem gradu?

Miki: »Bosanci. Mi se selimo tja, kjer vidimo kakšno priložnost.«

Bosanci ste res precej mobilni. Neke vrste mobilniki?

Ranko: »Mobiteli. Skoraj tako kot Romi s prikolicami.«

Z to razliko, da sta se vidva pripeljala s črnim kabrioletom … Zdaj živita v Ljubljani?

Miki: »Že dve leti. Najprej sva seveda oba živela pri starših, ko je prišel pravi čas, pa sva se odločila, da greva na svoje. Zdaj pa, če greš v Kranju na svoje, nič ne narediš, zato sva šla v Ljubljano. Hotela sva v mesto.«

Ranko: »Lahko bi se reklo malo bližje koritu. Ljubljana je namreč glavno mesto, tu se vse dogaja.« (še naprej se baše s krofom…)

Miki: »A ga spucam okrog ust?«

Aha.

Miki: »Puc, puc, puc…, naj te jaz futram?«

Selitev v Ljubljano je bila torej precej poslovne narave?

Miki: »Najprej sva hotela na svoje. Proč od staršev, s katerimi se čisto v redu razumeva, samo osamosvojitev je pač osamosvojitev.«

Ni odvečnih vprašanj tipa »sine, kad češ, da se ženiš, pa posle deca«?

Miki: »Ko ti reče foter, sine, pričaš seksi viceve, a vidi komšinica Stojka voza več drugi puta. Pa sine, jel ti umiješ ono, pa, da ti tata dodje …«

I tata bi sine …

Miki: »On pa … čekaj, da pogledam u kalendar, kad sam zadnji put …«

O.K., kje bomo začeli vajino zgodbo. Na Planini?

Ranko: »On je s Planine, jaz sem iz luknje na Zlatem polju. Sicer pa to je to, isto.«

Najprej je bil, če se ne motim film Tu pa tam Mitje Okorna …

Miki: »Ko sem igral v tem filmu, sem imel devetnajst let. V tistem času sem se veliko družil z Mitjem. Hodila sva na rekreacijo igrat nogomet in Mitja je imel precej svojski način igre … Drugi niso bili ravno navdušeni.«

Ranko: »Jaz sem igral v nasprotni ekipi. Fino smo se imeli, kar naenkrat pa sta prišla onadva. Šla sta nam na živce.«

Miki: »Spoznala sva se torej pri nogometu in kasneje ugotovila, da imava podoben smisel za humor. Ko je enkrat Ranko prišel do mene, da bi nekaj posnel na film, sem opazil, da mu ne gre samo za to, da bi imel posnetek. Imel je res neko dobro idejo.«

Ste imeli kakšno kamero?

Miki: »Ah ne, nič posebnega nisem imel. Ampak, po filmu sem tudi sam začel snemati skeče, kratke filmčke. Z enim sem celo uspel priti na festival v Berlin, kjer sem od blizu videl filmsko smetano. Spoznal sem Georga Clooneyja. Všeč mi je bil ta svet. Hkrati sem ugotovil, da bi lahko napisal nekaj vicev, zafrkancij, pa saj smo se tudi sicer mladi med sabo vseskozi nekaj zajebavali, ki bi jih lahko odigral na način stand up comedy, česar pri nas takrat še ni bilo. Všeč mi je Eddie Murphie in sem si rekel, to bi lahko poskusil tudi jaz. Nimam kaj izgubiti.

Poklical sem organizatorja Tedna mladih, da imam pripravljeno stand up komedijo. Hkrati sem predlagal Ranku, če ga zanima. Takoj je bil za to, ampak ko sta nastop v prostorih današnjega Prošporta odpovedala Slon in Sadež, sva kar naenkrat ostala sama, v dvorani pa kakih 200 ljudi. Uf, težka bo. Skoraj sva bila že pripravljena, ko je Ranka stisnilo …«

Ranko: »Res, strah me je bilo kot prasca. Ampak sva vseeno izvedla. Najboljše je bilo na koncu, ko je prišel Miki do mene in rekel, onadva sta odpovedala, jaz imam pa tule najin zaslužek, vsak po dvajset starih jurjev. Gledal sem dva cankarja v rokah in si mislil, uuuu, stari, tole pa bo biznis.«

Miki: »Ljudje so se nama smejali iz srca. Predvajala sva tudi nekaj posnetih skečev, ki so prav tako navdušili. In sva si rekla pi…, to je to. Sploh če bo še tako dobro plačano, he, he.«

Mar se temu ne reče »začetna sreča« …

Miki: »Točno tako. Potem še dolgo nisva v tako kratkem času toliko zaslužila …«

Komedijanta? Vaju očeta nista predvidela za kaj drugega »bolj konkretnega«?

Ranko: »Oba sva bila vpisana na faks, prav tako sva kot študenta tudi delala, jaz v Savi, on pa je bil natakar.«

Miki: »Naši fotri so prišli iz Bosne v Slovenijo za poslom. In kot Titova generacija so vedno imeli v glavi, uči, uči in opet uči. Osnovna šola ni nič, nujno je treba končati srednjo šolo, jaz sem končal ekonomsko gimnazijo, Ranko je hodil na trgovsko za ekonomskega tehnika, potem pa fakulteta. On v Kranju na organizacijo, jaz pa v Ljubljani na ekonomijo. Ranko je bil priden in je do roka diplomiral, meni pa se je malo zavleklo …«

Miki: »Ko sva z Rankom imela ta »stand up«, sva začela razmišljati o predstavi. Gor smo rasli ob sarajevski Avdiciji, Žikini dinastiji in filmih tipa Ko to tamo peva. Že kot mulec sem vse to gledal, kasneje je prišel internet in tam je tovrstne jugo komedije malo morje. Zakaj ne bi naredili predstave v tem stilu?«

Do predstave Izbrisani ni bilo več daleč …

Ranko: »Bili smo mladi in taka predstava je bila še ena varianta, dajmo se »zajebavat« in fino imet. Prepričani smo bili, da smo smešni. V urad za izbrisane pride Albanec, Hrvat, Srb … Tako sva pri prvi predstavi zbrala šest ljudi, večino iz Kranja, razdelili smo si vloge in evo predstave.«

Miki: »Včasih smo šli čez mejo dobrega okusa. Spomnim se, kako so nam v Izoli prepovedali igrat. Mularija je umirala od smeha, nekateri profesorji so odhajali iz dvorane. Priznam, bilo je precej vulgarno, kup kletvic in podobno. Predstava je bila sicer povsod po Sloveniji odlično sprejeta, samo v Kranju smo jo razprodali enajstkrat.«

Trenutno aktualna nova verzija izbrisanih je nekoliko prenovljena in predvsem z manjšo ekipo, poleg vaju igrata še Kondi Pižorn in Alenka Kozolec …

Miki: »Vsi iz prejšnje ekipe so želeli igrati, ampak predvsem za hobi. Sam pa sem leta 2006 pustil vse razno-razne službe, vedel sem namreč, da gre zdaj zares. Po triintrideseti ponovitvi smo recimo morali zamenjati tistega, ki je igral Bosanca. V Savi je dobil službo in je moral nehati … Kljub vsemu smo prvo verzijo Izbrisani igrali sedemdesetkrat, od tega so bile odkupljene štiri.«

Ostalo pa ste igrali na vstopnice?

Miki: »Ja. Na začetku tudi pred samo 40 ljudmi. Nabrali smo 400 evrov, ravno za pokritje stroškov dvorane. Spet drugje se je izšlo boljše. Dobil pa sem občutek, da je vendarle to tisto, kar želim delati. Posebej ko sva pripravila stand up nastop v razprodanem kinu Center. Bil je tak naval, da so ljudje ostajali pred dvorano.«

Ranko: »Sva pa imela tudi nastop v šotoru, ko je med nastopom iz sosednje cerkve začelo na glas zvoniti, tadan, tadan …, ali pa situacije, ko so ljudje sedeli pri pivu in čakali na ansambel z joškastimi pevkami, nama pa pod nos »kva pa tedva govorita kle gor.« V takih situacijah se vprašaš, kaj jaz tukaj delam. Zdaj sva se naučila, da je gledališče najboljši prostor za to, kar počneva. V gledališču komedija ali stand up ni le nekaj za zraven, ampak ljudje pridejo z namenom gledat predstavo.«

Miki: »Pa sva si rekla, zdaj je čas za eno or'nk predstavo in sva poklicala Violeto Tomič.«

Violeta?

Ranko: »Enkrat je po predstavi Izbrisani prišla v zaodrje in nam čestitala za dobro predstavo, pa sva vzela telefonsko.«

Miki: »Takoj je bila za, združili smo moči in skupaj naredili komedijo Popravni izpit in lahko rečem, da smo se odlično ujeli. Od nje sva se tudi veliko naučila o tem, kako deluje ta gledališki svet, kako morava delovati, da gredo predstave »skozi« tudi pri naročnikih in ne le pri nekaj sto navdušenih gledalcih v dvorani. Naučila naju je, kako ne plavati proti toku. Hkrati sva se odločila posloviti se od nastopov na veselicah, na kamionih in podobno. Zdaj v poštev pridejo le še pravi odri oziroma mladinski klubi in podobno.«

Pa vendar, želita biti všečna širšemu krogu ljudi, mar ne …

Miki: »Vsekakor. Komedije delava za ljudi, ne zaradi umetnosti. Seveda ceniva tudi art, ampak se na spuščava na področje, ki je tudi sicer nekoliko bolj zaprto. Področje, ki ga imajo igralci profiji zase.«

Ranko: »Najin namen ni, da ljudje pridejo iz dvorane in si mislijo, kaj za vraga sva hotela povedati.«

Kako pripravljata predstave, predvsem pa štose za stand up nastope? Kje je meja, kjer se začnejo »stare fore«?

Miki: »Fora ne more biti nikoli stara. Znati jo moraš povedati.«

Ranko: »Včasih gledam kakšne oddaje s humoristi tipa strašna Jožeta in podobno, pa včasih ne morem verjeti, da se temu ljudje smejijo. Potem pa izvem, da jih naročajo za praznovanje petdesetletnic in podobno. Očitno je to ljudem smešno, čeprav gre za že stokrat slišane vice. Midva tega ne delava. Če že porabiva kakšen star vic, ga narediva čisto po svoje.«

Miki: »Vse, kar sva naredila v okviru Boom teatra in BB showa, je avtorsko delo naju. Kopiranje? Kaj naj rečem? Humor je tako univerzalna stvar … Ne vem no. Na tisoč in en način se lahko pove, kako je mož prevaral ženo, in za stand up nastop si jih izbereva pet in jih potem igrava glede na situacijo. Vici so si med sabo lahko podobni, ampak so vedno povedani v drugačnem kontekstu.«

Ranko: »Seveda kaj pobereva tudi iz balkanskih filmskih komedij, ali pa iz črnskih stan up komedij, v prvi vrsti pa črpava na izkušnjah iz najinega življenja. V stand up nastopih je precej resnic iz najinega življenja.«

Kaj se vama je pri še ne tridesetih letih v seksu že toliko tega zgodilo?

Ranko: »Mlajši gledalci nama rečejo, a ne me je…, a to je res, starejši pa pravijo, a to, da je bilo. Mlajši še niso, starejši se ne spomnijo več.«

Miki: »Ko smo bili mulci, smo veliko eksperimentirali v seksu, ko si starejši, imaš te zadeve bolj ali manj ustaljene, sem in tja te še zanese, ha, ha …«

Ideje najbrž takoj zapišeta, sicer lahko uidejo, mar ne?

Miki: »Škoda vseh šal, ki jih ne zapiševa. Vsaj 90 odstotkov jih tako uide. Zato sem si kupil diktafon in zvečer, ko grem spat, včasih posnamem misli in jih potem v naslednjih dneh, včasih tudi čez mesec, zapišem. Bolj je problem potem, ko po treh, štirih letih nastopanja, razmišljaš, a nekaj je smešno ali ne …«

Ko pri Izbrisanih predstavljata različne narode bivše države, like gradita na stereotipih … Srb je ponosen, Bosanec ni ravno hiter na možganih … zakaj je Hrvat homoseksualec?

Ranko: »Že v prvih Izbrisanih je bil gey. Zato ker se obnaša tako po »zagrebško« in Hrvati vseskozi nekaj težijo Slovencem … To seveda ne leti na Hrvate na sploh, ampak trenutno stanje med državama ni ravno spodbudno.«

Miki: »Potrebno je bilo vsak lik nekoliko označiti. Težko je namreč povprečnemu Slovencu razložiti kdo je Srb, kdo Bosanec, kdo Črnogorec … za mnoge smo vsi mi isti.«

Čefurji?

Miki: »Ja, čefurji. Zato nekoliko poudarjava stereotipe posameznih, med seboj različnih si, če temu rečem čefurjev.«

Ranko: »Vsi se razlikujemo med seboj.«

Sta kdaj imela kakšne težave na to temo, je bil kakšen Hrvat ali Bosanec užaljen?

Miki: »Niti ne.«

Ranko: »Nekoč mi je nekdo očital, zakaj se delamo norca iz nas samih, naj se raje zajebavamo iz Slovencev.«

Se da preživeti s komedijo?

Miki: »Da.«

Ranko: »Dobro, hiše ravno ne moreš zgraditi iz tega posla, je pa mogoče normalno preživeti. Zdaj, ko sva se naučila, kako se obnašati na trgu, je lažje. Včasih sva delala za pet, deset, petnajst jurjev. Enostavno nisva vedela, koliko zaslužijo drugi. Zdaj ko sva v Ljubljani in sva spoznala te komedijantske kroge, sva videla razliko. Midva sva vzela po 100 evrov, drugi pa po 850. To pa je razlika.«

Miki: »Najeto imava stanovanje in sva cimra. Delujeva kot celota, kot ekipa, zato nama pride prav, da sva skupaj. Začela sva skupaj in tudi vse težave, ki so se pojavile, sva premagovala skupaj.«

Ranko: »Kad smo pušili, pušili smo zajedno, kad smo dobivali, dobivali smo zajedno.«

Tovrstnih komedijantov danes ne manjka, od uveljavljenih profesionalnih igralcev do vseh vas, ki znate izkoristiti svoj talent … Je že kaj gneče?

Ranko: »Komedijanti z igralsko akademijo so pač drug rang. So kot v nekem klanu, skupaj so študirali z režiserji, scenaristi pa potem pri produkcijah uporabljajo eden drugega …«

Miki: »Veliko je tega, ampak humor tako ali tako nima meja. Vsak ima določen smisel za humor, ali pa vsaj misli, da ga ima. In vsak se lahko preizkusi na odru. Na koncu vedno pove občinstvo. Smisel za humor je veliko, prav tako talent, ampak če ne boš vseskozi v svoje delo vlagal, trdno delal, vztrajal in gradil naprej, potem bo tvoje komedijantstvo bolj kratkega veka.«

Sta se poskusila kdaj »uguzit« v kakšen TV šov?

Ranko: »Guziva se nonstop nekam …«

Miki: »Guziva se, guziva, ampak kot sem rekel, to je precej zaprt krog ljudi, ki se očitno boji novega, sprememb, novih obrazov … Na TV 3 sva imela svoj čas okrog deset oddaj.«

Ranko: »Če pogledaš na najino BB Show internetno stran, tam imava kup kratkih filmčkov, raznih skečev in pod vsakim od njih je vsaj 25 komentarjev, kolk sva ful huda. Prepričan sem, da bi naju ljudje zelo radi gledali tudi na televiziji.«

Kaj imata še v načrtu, kaj bi bil lahko vajin gledališki »Shakespeare«?

Ranko: »Saj sva doslej že kar precej naredila, nastopala sva že po dvoranah po vsej Sloveniji …«

Miki: »Gledališče bo šlo v smeri, kot sva jo zastavila. Želiva, da nas čim več ljudi vidi, še bova pisala scenarije, ustvarila še kakšno novo predstavo … Trenutno pa se ukvarjava tudi z animiranimi risankami, kjer bi lahko uporabila svoje štose iz stand up komedij. To bo neke vrste slovenski South park.«

Gresta kaj na nogometne tekme?

Ranko: »V živo sploh ne hodim na nogometne tekme. Pa včasih sem treniral nogomet. Zdaj, ko sem v Ljubljani, bi res lahko šel.«

Ali pa v Maribor gledat slovensko reprezentanco …

Ranko: »Katero slovensko, Handanović, Šišić, Dedič, Novakovič …«

Miki: »A lahko še kakšno reklamo narediš na koncu?«

Kakšno reklamo? Reklama je danes vse po 600. Kakršnega koli denarja že.

Ranko: »Tako v sklopu pogovora.«

Miki: »V Prešernovem gledališču v Kranju imamo Izbrisani ponovitev 20. marca in bi povabil vse, ki jih zanima. Naslednji teden, 26. marca, pa smo na Jesenicah. Medju našima.«

To je bila torej ta reklama?

Miki: »Ja, za predstavi v Kranju in na Jesenicah.«

O.K., zdaj gremo pa na eno malico?

Miki: »Kakšno malico?«

Reklamo je treba plačat, a ne?

Miki: »O.K., kam pa?«

Nekam na čevape …