Ne čisto za konec

Zgodba o Nataši in njenem boju za preživetje

O čudnih in nenavadnih korakih, ki jih včasih uberejo na Centrih za socialno delo, je, sem in tja, Nataša ujela na televiziji ali prebrala v časopisih. A zmeraj se ji je zdelo nemogoče, da bi bilo povedano resnično.

»Res drži rek, da mora človek najprej preizkusiti na lastni koži, potem šele dojame, kako je lahko življenje kruto tudi s pomočjo tistih služb, ki bi morale takim, ki so v stiski, pomagati. V trenutku, ko sem bila na seznamu »sumljivih mam«, so me obravnavali kot zločinko. Vse laži, ki jim jih je, očitno, natresla tašča in ostalo sorodstvo, so vzeli za suho zlato. Ne da bi karkoli preverjali. Kjerkoli. Ko sem omenila, da tašča nima nikakršne pravice, da bi mi gledala pod prste, me je delavka, ki je bila zadolžena za moj primer, oholo zavrnila, češ da so moževi sorodniki že imeli pameten razlog, da so me postavili na cesto. V nemočni jezi sem se obrnila celo na neko novinarko, da bi moj problem javno izpostavila na televiziji, pa se ji ni zdel zadosti »zanimiv«. Napisala sem tudi pismo varuhinji človekovih pravic, a sem za odgovor dobila suhoparen odgovor brez repa in glave. Potem mi je Janja svetovala, naj se umaknem in naj sploh ne odgovarjam na obtožbe, naj bom lepo prijazna in ustrežljiva, ker da je to edini način, da te pustijo pri miru. Lahko je bilo reči, težje narediti. Za vse sem bila sama, vsakega novega dne sem se strahovito bala, nikoli nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Borila sem se tudi sama s seboj, saj nisem smela zboleti, kajti bolniška bi v hipu zrušila mojo nebogljeno finančno shemo in bogve, kaj bi se potem zgodilo … Še na cesto bi nas postavili zaradi neplačevanja položnic … Jeza je v meni kar vrela.«

Nekoč, čez pet ali šest mesecev, jo tašča pokliče in ji predlaga, da podpiše dokument, s katerim bi se, v imenu otrok, odpovedala dedovanju.

»Takrat pa sem videla, kam pes taco moli. Samo za denar jim je šlo. Za zemljo, do katere sta imela, po očetu, pravico tudi moja otroka. Toda tega veselja ji pa res nisem privoščila. Odgovorila sem ji, da zase nič nočem, da je tako nečloveška do lastnih vnukov, ji pa tudi »njen« bog ne bo nikoli odpustil.«

Po tistem so imeli mir. Nataša je, odkrito in brez dlake na jeziku, priznala, da ji je bila že misel, da se tašča cvre v lastnem skopuškem peklu že na tem svetu, pomirjujoča in ljuba. Celo njena lastna mama, ki je bila nenehno nekaj »bolna« in je zato terjala vso pozornost bližnjih zase, je počasi začela prihajati na obiske, ne da bi pri tem že iz navade tarnala in Natašo obremenjevala s svojimi številnimi namišljenimi boleznimi. Otroka sta bila babice zelo vesela, saj jima je manjkala in sta se je oklenila z obema rokama. In če se ni preveč »slabo počutila«, ju je prihajala pazit v popoldanskem času, da si je lahko Nataša, vsaj občasno, privoščila kakšno uro zase. Navsezadnje je bila še mlada, polna življenja in energije in niti najmanjšega namena ni imela, da bi do konca življenja živela kot v samostanu.

»Nekaj časa sem celo mislila, da bi ustanovila društvo za ženske, ki so se znašle v podobni situaciji, kot je bila moja. Žal se ideja ni obnesla, saj sem imela občutek, da si je marsikatera, ki je imela doma težave, želela le tolažbe. Poguma, da bi šla na svoje, pa nisem zaznala. Zato sem tisti čas, ko sem sedela ob brezplodnih pogovorih o tem, kaj bi kakšna rada naredila, a si ne upa, raje posvetila sebi in otrokoma. Bilo mi je v neskončno veselje, ko sem videla, da rasteta v neki na novo pridobljeni radosti in veselju, da se znata smejati in da sta radoživa ter zvedava. Denarja za počitnice na morju nisem imela, zato smo začeli kolesariti in pešačiti. Srce se mi je topilo, ko sta si zgodaj zjutraj sama pripravljala nahrbtnike in potem komaj čakala, da smo odrinili. Sin je po dedu podedoval še talent za risanje, in s svojimi risbicami nam je polepšal vse stene v stanovanju. Žal me je občasno še zmeraj dajala nespečnost, lepih spominov na pokojnega moža je bilo preveč in skoraj vsak dan me je kaj spomnilo nanj. Zlasti pomladni čas, ko mi je prinašal cvetje …«