Poljubi za nagrado

V soboto je bila v Prešernovem gledališču krstna uprizoritev družinske komedije Blazno resno o seksu. Tretja iz serije Blazno resno ... Dese Muck, tudi tokrat v režiji Katje Pegan. V kakopak duhovitem pogovoru izvemo, kako resna je "ta stvar".

V zadnjih letih v gledališču veliko delata skupaj, tu, v Kranju, smo pred premiero tretje predstave iz serije Blazno resno o…, sodelujeta tudi v koprskem gledališču. Gre tudi za neke vrste »beautiful frendship«, če se spomnim filma Casablanca?

Katja: »Mislim, da Deso zelo dobro razumem. Je samohranilka kot jaz in ji je ob pisanju tudi delo v gledališču poklic, s katerim se preživlja. In se mi zdi, da je tudi njej fino delati z mano, saj gre konec koncev za predstave, ki imajo zelo veliko ponovitev. Kar se mene tiče, letos bom obeležila 20 let od moje prve režije v gledališču. Za menoj je vsaj kakih šestdeset predstav in lahko rečem, da je gledališče tudi eno veliko garanje. Življenje gre hitro mimo, kot da si ga preživel v rudniku. Kar nekaj časa je bilo tako. Zdaj ne več, tudi po zaslugi takih sodelovanj, kot je to z Deso. Zdaj je vse skupaj postalo še bolj zanimivo kot siceršnje življenje.«

Desa: »Zame je to najino sodelovanje res en tak »beautiful frendship« in glede na to, da me Katja zasede v svojih predstavah, to pomeni tudi, da je zelo lucidna in da vidi več kot drugi.«

Čez trideset let bosta kot The Rolling Stones …

Katja: »Najbrž res. Edini problem je, če bova čez trideset let še vedno na isti »drogi«, kot sva danes. Na eni bova zagotovo.«

Desa: »Sedaj so najina droga tablete za pritisk. Ravno danes sva se spominjali na čas pred šestimi leti, ko sva delali Blazno resno zadete. Takrat sva zvečer še žurali tukaj, moški so me zanimali, na računalnik sem ponoči igrala igrice. Zdaj pa zjutraj ob sedmih najprej pridejo na vrsto palice za nordijsko hojo, nato joga, namesto računalnika pa je na mizi aparat za merjenje pritiska …«

Katja: »Blazno resno skrbiva zase.«

Knjiga Blazno resno o seksu je stara petnajst let in v tem času se je na področju vstopanja mladih v svet spolnosti in ljubezni marsikaj spremenilo. Zdaj se mladi po elektronski pošti poznajo tako rekoč do golega, v živo pa se komaj upajo dotakniti eden drugega. V naših časih je prišlo do dotika …

Katja: »… pa si potem lahko dva meseca živel od tega …«

Prav to sem želel reči. Kako sta snovali predstavo s časovne distance nastanka besedila?

Desa: »Seveda je bilo v nekaterih delih treba spremeniti oziroma dopolniti besedilo. Vključili smo na primer mobitel, ki je bil ob nastanku knjige še prava redkost, prav tako internet. V predstavi si punci na primer penis do potankosti ogledata preko spletnih strani. Tudi pogledi na spolnost so se spremenili. Takrat sem bila prva, ki sem mladim pisala o homoseksualcih, sedaj jih v predstavi sploh ne omenjamo, ker so postali nekaj vsakdanjega. Smo pa v nekaterih kontekstih v predstavi izpostavili nevarnosti, kot so pedofili, razni perverzneži, manijaki, ki prežijo na dekleta …«

Katja: »Fantje in punce so ostali isti, kot smo bili mi, fantom gre po glavi seks, punce bi se zaljubile in poročile, to se ni spremenilo, je pa marsikaj drugače pri navezovanju stikov. Mladi bodo z lahkoto v predstavi prepoznali sebe, hkrati pa bodo lahko kot nekaj normalnega videli, da lahko mama nekoga zapusti in gre, da ima oče pravico zaljubiti se v drugo žensko, da se lahko fant zaljubi v profesorico, ki je precej starejša, da starši pri petinštiridesetih še vedno lahko seksajo …«

Če so v prejšnjih dveh predstavah mlade igrali vrstniki, izbrani na avdiciji, gre tokrat za profesionalne igralce …

Katja: »Mladi bi se težko na odru soočali s težavami, ki jih imajo tudi v resničnem življenju v njihovih letih. Kako naj na odru govorijo o dolžinah uda, ko imajo sicer zunaj gledališča toliko opravka okrog tega. So se pa igralci zato toliko bolj potrudili, saj so se znali spraviti v kopalke in biti prepričljivi petnajstletniki.«

Ob Desi, ki je že skorajda članica gledališča, je tudi nekaj gostujočih imen, je zahtevno delati s tako raznoliko ekipo?

Katja: »V Kranju ne. Mislim, da se ima kranjski gledališki ansambel zelo dobro, kadar uprizarja Desina besedila, da zelo resno delajo, a se hkrati tudi super zabavajo.«

Desa: »Tudi Katja v Kranju dela odlično. Naš inspicient Ciril, ki je najboljši slovenski inspicient, prosim, da to napišeš, pravi, da se vedno veseli, kadar midve prideva v gledališče. Da se z nama da super delati, da nisva nič zoprni, da ne teživa in se da vse zmeniti.«

Knjiga je vendarle mnogo koristnega postorila (in še dela) tudi na izobraževalnem področju, se ta vidik v predstavi umika zgodbi in teatru?

Desa: »Izobraževalna nota je sicer premeteno skrita v predstavi, in to na način, kot sva to počeli tudi doslej. Tu je zgodba, ki seveda prinaša tudi neka skrita sporočila, tudi tokrat pa ima prednost predvsem predstava in njena gledljivost.«

Katja: »Predvsem so tu zgodba, značaji, medsebojni odnosi … Najstniki imajo predvsem problem spolnih organov, kako so videti, so dovolj veliki, kako je z menstruacijo in fobijami deklet, kaj pa, če so noseče. To je zgodba, oni jo peljejo skozi predstavo in bolj, kot jo razrešujejo, več takih in drugačnih sporočil lahko prepoznajo.«

Samocenzura pri odrski adaptaciji?

Desa: »Samocenzuro imam že privzgojeno s televizije, kjer ne moreš dveh stavkov scenarija napisati, ne da bi se tresel, kdo vse te bo potem klical na odgovornost. Tako, da avtomatično pišeš s tem v glavi. Pa še ena zavora je bila. Ko potem igramo predstave za šole. V »zadetih« Žuža samo sleče jopico, majico ima seveda še gor, pa fantje že žvižgajo in ploskajo, ali pa ko pri »slavnih« pade en nedolžen poljub, otroci takoj reagirajo. Tu bodo že na začetku vsi v kopalkah, tako da bo kasneje ob kakšnem bolj konkretnem prizoru najstnikom že vseeno.«

Katja: »Razmišljala sem, kako bi v ginekološki ordinaciji pokazali golo žensko telo? In smo uporabili veliko umetniško sliko ženskega akta. Glede na to, da gre za prijazno družinsko predstavo, je jasno, da ne moremo pričakovati, da bodo otroci preživeli kakšno kamasutro.«

Pa vendar, menda je zgodba, ki smo jo premierno videli v soboto, v prvi vrsti zelo optimistična.

Desa: »Narava vedno zmaga. Narava naredi svoje, ne glede na to, kaj mi počnemo.«

Katja: »Glede na to, da se igralci na odru eno uro in pol toliko trudijo za te njihove medsebojne odnose, jih na koncu nagradim. Šest parov na odru se namreč na veliko poljublja.«

Iz prejšnjih dveh predstav je vedno nekdo od mladih igralcev šel potem študirat igralstvo, letos ne bo novih in ostanete le še …

Desa: »Vem, samo še jaz ostanem. Je pa res, da je zdaj moja starejša hči letošnja kandidatka za akademijo in sicer za študij režije.«