Ostanejo le lepi spomini

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 2. marec 2009 / 06:00

Pavla in Andrej Fortuna te dni praznujeta biserno poroko. Pavla se je v Sestransko vas primožila s Srednjega Brda. Rodilo se jima je šest otrok, družina jima, z vnuki in pravnuki vred, prinaša poleg skrbi in težav veliko veselja.

Življenje ob Sori ni bilo lahko. Že Andrejevim staršem je poplava leta 1927 odnesla mlin in del hiše. »Jokal sem, ko sem videl, da je odneslo tudi šolsko torbo. Nemočno sem gledal, kako se je izgubljala v deroči reki,« obuja spomine Andrej. K sebi so jih vzeli sorodniki, dokler niso hiše vsaj za silo popravili.

Pavla in Andrej sta se spoznala na Hotavljah. Zagledala sta se na semanjem dnevu, ko so prišli k maši. Poročila sta se leta 1949. »Treba se je bilo prilagajati,« je med smehom povedala Pavla, ko sem jo vprašala, kako sta se razumeli s taščo in tudi moževo sestro, ki sta prav tako živeli v skupnem gospodinjstvu.

Bilo ji je že štirideset let, ko se je po štirih dekletih napovedal sin Roman. »Ljudje so se malo čudili, a ker je bil fant, nisva vzela za mar,« je odločno pribil Andrej.

Življenje ob vodi ni bilo enostavno. Velikokrat so morali reševati živino, marsikatero noč so prebedeli in trepetali ob misli, kaj se bo zgodilo. Deroča reka je vzela tudi Andrejevo mamo. »Voda je nekaj najhujšega,« pravita oba.

Pavla je bila gospodinja, skrbela je za otroke in dom, Andreja pa so kot poštarja poznali blizu in daleč. To delo je opravljal 27 let. Vsak dan je sedel na kolo ali pa jo je mahnil peš v Oselico in na Trebijo, Podgoro in Hotavlje. To so bili še časi, ko je bila poštarska torba nabito polna, da jo je komaj nesel. Konec meseca, ko so bile pokojnine, je imel s seboj tudi veliko denarja. Toda ljudje so bili pošteni, nikomur ni padlo na pamet, da bi ga oropal, četudi so ga srečevali na samotnih hribovskih poteh. »Vseeno sem ga velikokrat čakala do trde teme, bilo mi je tesno pri srcu, zlasti še, če je bilo veliko snega,« je dodala Pavla.

Pred enajstimi leti so Andreju operirali želodec, takrat so mu obljubljali komaj pol leta življenja. A se je, korenina, kakršna je, zlizal. »Merkat je treba nanj, merkat,« ga dopolni Pavla in ga nežno pogleda.

Pred leti so na mestu, kjer je nekoč stala stara hiša, postavili novo. Pavla in Andrej danes živita v pritličju, sin Roman pa v zgornjem nadstropju. Biserno obletnico poroke so, skupaj z najbližjimi, proslavili pri Lipanu na Hotavljah. Bilo je nepozabno, morda tudi zato, ker je njuno zvezo požegnal nečak, duhovnik Simon Fortuna. Krog se je tako sklenil, saj ga je nekoč Andrej nesel h krstu.

Ko ju pobaram, če imata kakšne posebne želje, odkimata. Želita si le zdravja, vse ostalo jima je že bilo dano, saj sta življenje sprejemala takšno, kakršno je prihajalo. »Nič nama ni hudega, le včasih malo jamrava sem in tja,« se na koncu družno nasmejeta.