Poti in stranpoti jeseni življenja

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. februar 2009 / 06:00

Vid Pečjak, doktor psihologije, dolgoletni univerzitetni profesor, avtor številnih strokovnih in leposlovnih knjig, je januarja dopolnil osemdeset let. Svojim "soborcem v tretjem življenjskem obdobju" je namenil knjigo Psihologija staranja, o kateri so pred kratkim z avtorjem razpravljali obiskovalci kranjske knjižnice.

Pred časom je kranjska osrednja knjižica pripravila srečanje s pisateljem ravno o dobrih in slabih straneh prehoda v tretje življenjsko obdobje, ob tem pa je predstavil tudi svojo lani izdano knjigo. Kaj zlasti boli starejše ljudi? Z leti se nagrmadijo zdravstvene težave, za kar običajno dolžimo starost, a boleznim botruje tudi naš življenjski slog z nepravilno prehrano, premalo gibanja in drugimi nezdravimi razvadami. Večino pa še bolj kot bolezni boli diskriminacija, ki so je deležni ljudje v poznih letih, razmišlja Vid Pečjak. Ko si star več kot sedemdeset let, ti banke ne dajo več posojil, ne moreš se več življenjsko zavarovati, v zdravstvu moraš kljub zdravstvenemu zavarovanju, v katerega si vlagal vse aktivno obdobje, mnoge storitve plačati sam. Če k temu prištejemo še nizke pokojninske prejemke, je stvar še težja. »Prestari smo celo za ankete javnega mnenja, saj te običajno ne zajemajo ljudi, starejših od sedemdeset let. To ni le žaljivo za starejšo generacijo, pač pa tudi družbeno nesprejemljivo, saj v rezultatih teh raziskav pomembnega dela populacije ni zraven,« je v pogovoru s (pretežno starejšim) občinstvom v kranjski knjižnici dejal Vid Pečjak.

Zmotni predsodki o starejših

Ena največjih težav v starosti pa je osamljenost. Upokojitev, osamosvojitev in odhod otrok iz družine, pogosto tudi smrt zakonca osamijo stare ljudi, kot nepotrebne in nekoristne jih izloči tudi družba, pogosto pa se človek osami kar sam. Vse to vodi v apatijo, depresije, pogosto tudi samomore. »Subjektivne težave izvirajo iz predsodkov, ki jih imamo o starih ljudeh. Kdor je star, je v vnaprejšnjih sodbah ljudi tudi dementen, senilen, sebičen, odštekan, z njim ni mogoče komunicirati, celo šale smešijo stare ljudi … Predsodki izvirajo iz razmišljanja, da so vsi stari ljudje enaki, kar je velika zmota, saj je dokazano, da se starejši ljudje med seboj razlikujejo veliko bolj kot mlajši. Predsodek je tudi trditev, da hkrati s starostjo propadajo življenjske funkcije in če star človek odpoveduje telesno, mu prisodimo, da propada tudi razumsko. To spet ne drži za vse stare ljudi enako. Poznamo primere, ko so ljudje v pozni starosti ustvarili svoja najboljša dela. Tizian je po osemdesetem letu najlepše slikal, Edison je po tej starosti še patentiral svoje izume, v Sloveniji je lep primer razumnik dr. Anton Trstenjak,« razlaga Vid Pečjak. Pojasnjuje, da se s starostjo zmanjša hitrost reagiranja, kar vpliva na športne in delovne sposobnosti, a tudi ne vse. Pojenjuje fizična moč v določeni časovni enoti, kar pomeni, da starejši človek morda ni več sposoben denimo teka čez ovire, so pa starejši lahko dobri planinci, kjer lahko svoje moči porazdelijo na daljše časovno obdobje. Starejšim pripisujemo, da jim propada spomin, kar je spet posploševanje, saj se na primer dolgoročni spomin ohrani najdlje (kar je tudi čustveno pogojeno, saj se vsi radi spominjamo mladih dni), težave pa imajo lahko pri kratkoročnem in neposrednem. Težavnejši je tudi priklic v spomin, kar starejšim lahko olajšamo z iztočnico. Starejši ljudje so lahko zelo dobri v kvizih, saj ob naštevanju ponujenih odgovorov lahko najdejo rešitev. Tehniko spominjanja se da tudi izboljšati, kar lahko počnejo z različnimi asociativnimi igrami, pravi Pečjak.

Modrost in izkušnje

Se delovne sposobnosti s starostjo zmanjšujejo? »Stari ljudje so še vedno sposobni za delo, zlasti za tako, ki so ga opravljali vse življenje. Tudi zase lahko trdim, da sem ob zoženju delovnih področij enako sposoben kot moji mlajši kolegi,« pravi Vid Pečjak, ki še vedno predava, raziskuje, piše strokovne prispevke in leposlovje. Tudi inteligenca z leti ne opeša, kristalizirana inteligenca po Pečjakovih besedah celo narašča. Govorimo tudi o modrosti, o uporabi življenjskih izkušenj. Starejši ljudje so zato lahko zelo dobri svetovalci. Vid Pečjak je pritrdil razmišljanju sogovornikov v knjižnici, da so delovni timi, sestavljeni iz starih in mladih sodelavcev, zelo uspešni. Mladi imajo več zamisli in »vlečejo naprej«, starejši so preudarnejši in nekoliko zavirajo, to oboje pa po Pečjakovem mnenju da najboljše rezultate. Kako pa je z ustvarjalnostjo? Sogovornik, ki je pri svojih osemdesetih letih še vedno zelo ustvarjalen, pravi: »Kar nekaj primerov govori o tem, da starost ne okrni ustvarjalnosti. Tizian, Picasso, Verdi, Beethoven … Cervantesov Don Kihot je nastal pri njegovih petinšestdesetih. Poznamo ljudi, ki so na stara leta začeli likovno ustvarjati. V mladosti morda niso imeli možnosti razvijati svojega daru, v starosti pa imajo dovolj časa, da so se posvetili svojim talentom. To velja zlasti pri umetnosti, ki jo ustvarjaš iz samega sebe, v znanosti pa so ljudje v poznejših letih ustvarjalni zlasti, če se prej vse življenje ukvarjajo z njo.«

Sodeč po vsem tem razmišljanju starost ni nujno skupek tegob, stari ljudje so še vedno lahko telesno in duševno pri močeh, se ukvarjajo s športom, delajo, šofirajo, so inteligentni in ustvarjalni. Kaj pa spolno življenje? V starosti gre predvsem za pomanjkanje strasti, meni sobesednik, upadanje spolne moči pri moških pa je običajno povezano ne z leti, pač pa s starostnimi boleznimi. A odkar imamo viagro …

Ljudje naj se družijo

Vid Pečjak je s svojim načinom življenja v tretjem življenjskem obdobju dober primer, kako se polno živi. Piše znanstvene prispevke in tudi leposlovje. Leta 1960 je izpod njegovega peresa prišla prva slovenska znanstveno fantastična knjiga, ob kateri so odraščale generacije otrok, Drejček in trije Marsovčki. V tem žanru še vedno ustvarja. Veliko tudi predava, med drugim ga medse vabijo tudi upokojenci v svoji univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer radi prisluhnejo njegovemu razmišljanju o starosti. In kakšen je njegov predlog, kako se ubraniti ene največjih težav v jeseni življenja, osamljenosti?

»Ljudje naj se družijo. Obstajajo mnogi krožki, namenjeni starejšim ljudem, sodelujejo lahko pri športnih aktivnostih, organizirane so družabne prireditve. Spominjam se, da so svoje čase na Bledu prirejali plese za starejše. Nekateri stari ljudje tudi delajo (večinoma sicer brezplačno, varujejo vnuke in podobno) in tako ostanejo dejavni in koristni. Na Malti sem denimo videl, da avtobuse vozijo pretežno starejši šoferji, v Kobenhavnu sem obiskal trgovino, v kateri delajo sami stari ljudje … Delo, ki je človeku zanimivo, nima konca, če pa se konča s prisilno upokojitvijo, je lahko zelo težko. Kdor pa je vse življenje delal rutinsko in je bilo delo moreče, pa gre seveda srečen v pokoj,« pravi Vid Pečjak, ki ima tudi sam bolečo izkušnjo z upokojitvijo. Pred desetletjem so ga tako rekoč prisilno upokojili, kajti tedaj je veljal zakon, ki univerzitetnim profesorjem s polno delovno dobo in po izpolnjeni starostni meji za upokojitev ni več dovoljeval dela. Danes to ne velja več, saj zakonodaja uveljavlja podaljševanje delovne dobe za tiste, ki si tega želijo in jih celo nagrajuje z bonusi. Pečjaku pa je blizu tudi misel enega od poslušalcev v knjižnici, da bi kazalo razmišljati o postopnem upokojevanju. Starejši delavci bi tako lahko svoje izkušnje prenašali na mlajše, kar bi bilo koristno za družbo, pa tudi šok ob nenadnem prehodu iz zaposlitve v upokojitev bi bil za človeka manjši.