Počutiš se manjvredno in nekoristno

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 27. februar 2009 / 06:00

Zaradi gospodarske krize je brez dela v zadnjem času ostalo veliko število ljudi. Številne je to potisnilo na rob revščine, sploh če so z nizkimi plačami že prej težko shajali. Čeprav so jih v ta položaj pripeljale okoliščine in ljudje niso sami krivi, da so ostali brez dela, o svojih stiskah večina ni pripravljena spregovoriti naglas.

Gospodarska kriza je v zadnjem času na rob revščine pripeljala še več ljudi. Mnogi so izgubili delo, zaposlenim pa znižujejo plače, tudi tam, kjer že tako niso visoke. To zlasti občutijo pri Rdečem križu in Karitas, kjer se iz tedna v teden srečujejo z novimi prosilci za pomoč, kar je že močno načelo njihove zaloge, predvsem živil. Kljub temu da torej revščina trka na vrata vse več ljudi, pa ta očitno še vedno ostaja tabu. Večini je nelagodno govoriti o s svojih stiskah, kar se je izkazalo tudi pri iskanju naših sogovornikov. Strah pred stigmatizacijo družbe, ki ljudi brez dela označi za nekoristne, je očitno premočan, da bi se izpostavljali, tako da večkrat ostanejo tudi brez pomoči, ki jim pripada.

To se je zgodilo tudi eni od naših sogovornic, ki se je pred dvema mesecema že drugič v kratkem času znašla brez službe. Najprej je trinajst let delala v Planiki, kjer so začeli odpuščati postopoma, temu primerno pa se je stopnjeval tudi psihični pritisk ob pričakovanju, kdaj boš naslednji na vrsti. »Ko je do tega res prišlo, se mi je dobesedno podrl svet, pa čeprav sem to pričakovala. A ne moreš si kaj, da si ne bi mislil, zakaj sem bil prej trinajst let dober, potem pa kar naenkrat ne več,« razmišlja naša sogovornica, ki je tako kot drugi, s katerimi smo se pogovarjali o njihovih stiskah, želela ostati neimenovana. Izgubo službe je doživljala kot šok, zaprla se je sama vase. »Bila sem popolnoma brez volje, kot v nekem transu. Doma sem že poskrbela za tisto, kar je bilo treba, ven pa sem hodila takrat, ko sem vedela, da me ne bo nihče srečal. Če sem kljub temu naletela na kakega znanca, sem mu rekla, da sem na dopustu,« se spominja. Rabila je kar nekaj časa, nadaljuje, da se je spravila k sebi in začela razmišljati o novi službi. »Na srečo sem imela tudi dobro prijateljico, ki me je zelo spodbujala in me je kar porinila v to, da sem začela brskati po spletu in si iskati novo službo. Ko se prijaviš na zavod za zaposlovanje, vedno namreč mine vsaj dva meseca, da greš sploh na prvi razgovor, kaj šele, da si najdeš novo službo …«

Šok ob izgubi zaposlitve

Kljub temu je potrebovala štiri mesece, da se je spet zaposlila, tokrat pri zasebniku, a je kmalu znova ostala na cesti. »Tokrat ni bilo postopnega odpuščanja, ampak se je zgodilo kar naenkrat, tik pred novoletnimi prazniki,« je pojasnila. Sicer so delavci opazili, da nimajo več toliko naročil, a ker je bila zima, ko je proizvodnja že tako ali tako manjša, niso pričakovali, da bodo ostali povsem brez dela. Tudi tokrat je to predstavljalo zanjo pravi šok, je priznala. »Veš, da si sposoben delati, da si priden, pa se ti kljub temu to zgodi,« je opisala svoje občutke ob vnovični izgubi zaposlitve. Ima dva šoloobvezna otroka, ki obiskujeta osmi razred osnovne in prvi letnik srednje šole. »Poleg vseh drugih stroškov tudi onadva prihajata domov s položnicami. Razen tega bi otroci, ko vidijo svoje sošolce in prijatelje, želeli imeti marsikaj, kar imajo drugi. Težko jim je bilo razložiti, zakaj nečesa ne morem kupiti, zakaj ne hodim v službo in podobno,« je razložila. Tudi zato se počutiš manjvredno in nekoristno, je nadaljevala, kar je privedlo tudi do konfliktov z možem. »Bila sem nervozna in sama sebi odveč, saj sem se počutila izredno slabo, ker nisem nič prispevala k družinskemu proračunu,« se spominja. Bolj kot pomanjkanje denarja jo je mučil občutek, da je nesposobna. »Že prej namreč nisem imela velike plače in smo zato navajeni skromno živeti. Čeprav je bilo težko, ko sem izgubila še tisti dohodek, ki sem ga imela.« Najprej, pravi, je v trgovinah bolj natančno pogledala, kje se da kaj kupiti ceneje, kruh je začela peči doma, ker je to ceneje … »Avto je že tako ali tako samo en pri hiši, obleko za otroka smo dobili od kolegov, počitnice pa smo si poskušali najti čim cenejše. Sama imam luskavico in je zato zame zelo dobrodejno, da grem vsaj enkrat na leto na morje.« Raje, kot da bi bila prikrajšana otroka, se sama čemu odpove, še doda. »Nikoli, recimo, ne hodim ven na kavo. S kolegico greva z njenim psom na sprehod, potem pa doma spijeva kavo, pa se imava ravno tako lepo.«

Sama ni nikomur povedala, da je brez službe, zato so tudi v šoli, ki sta jo obiskovala otroka, to izvedeli čisto po naključju. »Socialna delavka me je na pogovoru v šoli vprašala, kje delam, pa sem ji povedala, da nikjer. Takoj je poskrbela, da otrokoma ni bilo več treba plačevati malice, saj sama sploh nisem pomislila, da bi zaprosila za to.« Za socialno delavko v osnovni šoli Simona Jenka v Kranju Dušico Koporec zato izbira same pohvalne besede. »Pripravljena je pomagati tudi drugače, vzame si čas za pogovor, poskrbi za moralno podporo,« ne skriva hvaležnosti.

Na cesti z majhnim otrokom

V precej nezavidljivem položaju sta se pred časom znašla tudi zakonca, ki bosta v kratkem postala mlada starša, saj pričakujeta prvega otroka. Oba pa sta tudi brez službe. »Službo sem izgubila konec preteklega leta, ko sem bila na bolniški, a ker sem bila zaposlena več kot leto, sem upravičena do porodniške. Možu pa še tri mesece pripada nadomestilo za brezposelnost.« Prepričana je, da bo obema v tem času uspelo najti delo. »Ne moreva sicer veliko izbirati. Ta čas kogarkoli pokličeš, pravi, da naj počakava še kakšen mesec ali dva, potem pa se bo videlo, ali bodo lahko spet koga na novo zaposlili,« je razložila. Do takrat bosta z majhnim otrokom morala shajati z okrog osemsto evri na mesec. »Na srečo nama ni treba odplačevati nobenega posojila, pa tudi stanovanje je last mojih staršev, tako da nama ni treba plačevati najemnine, kljub temu pa imava na mesec za okrog tristo evrov stroškov.« A ker nista zahtevna, nam je zaupala, bosta tudi s tistim, kar jima bo ostalo, lahko shajala. »Pri nakupih bova dala prednost otroku, zase nakupujeva le tista oblačila, ki jih nujno rabiva. Na srečo obstajajo tudi trgovine, kjer se da kupiti zelo poceni,« je še razmišljala sogovornica. Smučat, pravi, tudi prej nista hodila, letos pa prav tako ne načrtujeta poletnih počitnic, saj z majhnim otrokom tako ali tako nista nameravala iti. Mogoče, pravi, bosta zgolj obiskala njegove starše v Bosni. Kljub vsemu oba ostajata zelo optimistična. »Če je človek pripravljen delati, se delo tudi najde,« sta prepričana.

Doslej le enkrat na morju

Precej težje pa s tistim, kar jima ostane od njunih prihodkov, shajata naslednja sogovornika. Oba sta brez službe. On je kot invalid težko zaposljiv, ona pa s tremi majhnimi otroki, pravi, tudi ni preveč zanimiva za delodajalce, saj se bojijo, da bo prevečkrat odsotna zaradi bolniške. Brez dela je ostala oktobra lani, ko je šlo kranjsko podjetje, v katerem je bila prej zaposlena, v stečaj. Tako zdaj prejema 275 evrov nadomestila za brezposelnost, mož dobiva socialno pomoč v višini 265 evrov, še 390 evrov pa znesejo doklade za tri otroke. Najstarejša je stara enajst let, najmlajša pa je dopolnila leto in pol. Živijo v občinskem neprofitnem stanovanju, za katerega na mesec plačujejo tristo evrov najemnine, približno toliko pa imata tudi stroškov. »Za nakup opreme za kuhinjo sva si sposodila denar, zdaj pa sploh ne veva, kako bova vrnila,« obupano vzdihne on. Ko namreč plačata še vse položnice, jima skoraj nič ne ostane. »Zato sem se zdaj obrnil na Rdeči križ, da bi mi pomagali pri plačilu vsaj ene položnice za najemnino. Tudi hrano dobivamo na Rdečem križu in Karitas oziroma gledamo, kje je mogoče kupiti najceneje. Glede na to, da smo doma, imamo čas, da v vseh trgovinah pregledamo cene,« ironično pripomni. V precejšnjem precepu so se znašli pred časom, ko so v šoli organizirali smučanje. Odločili so se, da hčerka pač ne bo šla zraven, pa so iz šole klicali, da bo edina, ki se ne bo udeležila smučarskega tečaja. »Kaj nam je preostalo – spet smo si sposodili 80 evrov in jo poslali na smučanje,« razloži. Kljub temu da jima zmanjka denarja celo za hrano, ne želita, da bi bili njuni otroci za kaj prikrajšani. Na srečo, pravita, pa niso zahtevni. »Težava je edino, ker je treba za starejšo vsa oblačila kupiti nova, mlajša pa potem že ponosi njena.«

O počitnicah niti ne razmišljajo. »Doslej smo bili le enkrat na morju, in sicer pred leti, ko sem še imela službo, v Puli na Hrvaškem,« brez grenkobe pove ona. Zaveda se namreč, da si ob njunih prejemkih ne morejo privoščiti nikakršnega razkošja. Razmišljata celo o tem, da bi prodala dvanajst let star avto, da bi vsaj nekoliko poplačala dolgove, čeprav ga nujno potrebujeta. »Nekajkrat na teden moram namreč v Ljubljano po injekcijo in na fizioterapijo,« razloži on. Kot pravita, živita iz dneva v dan, kako bo v prihodnje, sploh ne želita razmišljati. »Sprejela bi katerokoli delo, a v Kranju ni nič več ostalo, vse je propadlo. Na zavodu za zaposlovanje nama je povedala, da nama ne more pomagati in pokazala na dolgo vrsto prosilcev za delo, ki se je vila vse do stopnic,« brez upanja na prihodnost končujeta sogovornika.