Vse teče

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 23. februarja 2009

Vse teče ali grško, panta rhei; smo in nismo; stopamo in ne stopamo v isto reko. S tem izrekom je veliki grški filozof Heraklit razložil večno resnico. Tudi sama sem del te resnice. Sem in nisem ista, kot sem bila pred časom, ko me je Usoda pripeljala na pot velike osebne preizkušnje. Marsikaj sem se naučila, marsikaj sem dojela, spregledala, marsičesa pa ne morem in ne morem obrniti v drugo, domnevno pravo smer. Spremenila sem prehrano, do cigaretnega dima mi je toliko, kot do lanskega snega, se pravi, nič, zavedam in veselim se vsakega dne, ki mi ga Veliki um podari in mi ga je dopustno živeti na tem Svetu in v tem Življenju, ki ga edinega poznamo in čutimo, stvari, ki so se mi nekoč zdele velike in pomembne, so s piedestala življenja, na katerem zdaj stojim in s katerega opazujem okolje in življenje, neznatni drobci, brez energije in domala brez pomena. Tisto, kar mi ni uspelo, je brezskrbno življenje, je brezskrbno razumevanje in dojemanje sedanjosti in prihodnosti. Ne morem ali ne znam dojeti pomena bivanja zdaj in tukaj; ali, drugače, bolj kot s tem trenutkom še vedno živim z včerajšnjim in jutrišnjim dnem. Me je zato Usoda postavila na začetek življenjske preizkušnje in na Golniku, na oddelku 200 prav zdaj čakam na izvide krvi in na začetek drugega cikla kemoterapije? Povedano drugače, rak, kot medicina pravi moji življenjski preizkušnji, se mi je v letu dni ponovil in celo razširil. Pri čemer moram takoj povedati, da me niti tokrat ni strah in da tudi tokrat verjamem v dobro, pozitivno izkušnjo.

Na poti do popolne ozdravitve sem pač zašla. Ampak, na katerem življenjsko pomembnem ovinku, na katerem življenjsko pomembnem razpotju sem zavila na napačno cesto?

Kot rečeno, prepričana sem, da sem (med drugim) padla na izpitu o brezskrbnosti. Tu in tam me je – zavedno ali podzavedno – zapustila vera vase in v Najvišje dobro in sem svoje telo obremenjevala, da ne rečem mučila s strahom, nezaupanjem ter nejevernostjo. Čeprav sem si na vse mogoče načine prizadevala živeti in dojemati svet okrog sebe brezskrbno, mi tesnobe vendar ni uspelo povsem in v vsakem trenutku prelisičiti, še manj, nadigrati. Bolj ali manj sem ostala ujetnica strahu in celo nejevere. Povedano z drugimi besedami, moja duhovna bit je zaostajala, je capljala za materialno.

Da ne bo pomote: ne glede na to, da sem na neki način spet na začetku svoje življenjske preizkušnje, ne obupujem. Prav nasprotno. Z dušo in s telesom in z vso življenjsko energijo, ki mi je nikakor ne manjka, iščem pravo pot. Pri tem mi je prišla na pot molitev, ki jo ob vsaki priložnosti ponavljam. Takole pravi: Marija, Brezmadežna, obleci me v luč, v moč in v energijo svoje vere. Oče, prosim določi angele in svetnike, da mi pomagajo. Iskreno upam, da bom s pomočjo teh čarobnih besed našla pravo pot in brezskrbno dojemanje tuzemnosti. (Se nadaljuje.)