Med sosedi 130

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. februar 2009 / 06:00

V Šentjanžu/St. Johann v Rožni dolini deluje zelo prizadevno Slovensko prosvetno društvo.

Njegov del je tudi Teater Šentjanž, ki je zadnja leta presenetil z nekaterimi odmevnimi gledališkimi predstavami s sodobno in za koroške razmere aktualno vsebino. Takšni igri sta bili Guernica - propad Evrope, ki jo je napisala Dragica Potočnjak, in Izstopni vizum. Teater Šentjanž je z obema igrama nastopil tudi v drugih koroških krajih, v začetku februarja tudi v Celovcu, in v Sloveniji. V Novi Gorici je bila predstava Izstopni vizum nagrajena za gibalno dejavnost na odru. Angleška skupina, ki je sodelovala v Novi Gorici, je koroške igralce povabila na gostovanje v Veliki Britaniji.

Martin Moschitz je vodja Teatra Šentjanž. Doma je v Šentjanžu, stanuje v Celovcu, po poklicu pa je učitelj na ljudski šoli v Žihpolju/Maria Rain. Žihpolje je dvojezična vas na obrobju Celovca ob glavni cesti proti Ljubelju. Z glavne ceste je zelo dobro vidna mogočna vaška cerkev. Martin Moschitz je tudi osebno povezan s Slovenijo. Njegova soproga je Kranjčanka Alenka Hain, ki že več let pomaga pri gledališki dejavnosti med Slovenci na Koroškem kot koreografinja in tudi režiserka. Alenka in Martin imata dve hčerki.

»Še posebej uživamo pri študiju in igranju vsebinsko udarnih predstav. Ponosen sem, da že trinajsto leto sodelujem v Teatru Šentjanž. Igralci so doma iz Šentjanža in okolice, pretežno iz slovenskih družin. Navezani so na domače gledališče. Nekateri člani se šolajo na Dunaju in v drugih avstrijskih krajih, vendar jim ni odveč priti na Koroško na vaje ali na predstavo. Marsikdo mora zaradi družinskih, poklicnih ali drugih razlogov odnehati, vendar jih na srečo še vedno uspemo nadomestiti z mlajšimi, starejši pa ostajajo naši veliki zavezniki,« je povedal Martin Moschitz. Na vprašanje, kakšne predstave igrajo, je povedal, da udarne, aktualne in vsebinsko bogate. »Z zadnjo igro Guernica - propad Evrope opozarjamo na naš brezbrižen, brezoseben odnos do vojne. Dokler z daljincem lahko ugasnemo televizor, iz katerega nas zasipajo z vojnimi prizori in nasiljem, dokler vojska ne koraka pod našimi okni, dokler nam tankovska cev ne sesuje balkona, dokler bomba ne pade skozi strop in ne pobije vsega pod seboj, dokler daljinsko vodene rakete ne porušijo našega mirnega mesteca ali vasi, se nas vojne ne tičejo. Morda je prav kultura način, da do vojn ne bo več prihajalo.«

Okolje ni vedno prijazno do slovenske kulturne dejavnosti. Marsikdo uspešne dramske dejavnosti v Šentjanžu hote ali nehote ni opazil. Sedaj, ko je poznana tudi širše, ji ne more nihče odrekati uspeha. Martin Moschitz je kot zaveden koroški Slovenec ponosen, da je slovenska kultura na Koroškem tako neizmerno bogata in da na tako majhnem prostoru deluje toliko kulturnih skupin. To je neverjetno, to daje optimizem, pravi Martin.