Prvi slovenski zakonski par

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (15)

Na večerji po koncertu v Slovenskem domu v Mendozi smo pili mendoško vino. Na etiketi izpisan slovenski priimek Grebenc je vzbudil mojo pozornost. Mladenič, ki je prinesel vino na mizo, je povedal, da je to domače vino, da nas gosti Stanko Grebenc.

Stanko, Stane ali Stanislav mi pravijo, se široko smeje, ko ga najdem na drugem koncu dvorane. Pri osemdesetih je še vedno mogočne postave, stisk roke je trd, zato ni težko verjeti, da še vedno dela v vinogradu. Na stara leta sem postal vinogradnik, veseli me, da vam je moje vino všeč, ne skriva zadovoljstva, ko hvalim njegovo vino. Žena Majda je hvalnice vinu prav tako vesela.

Pred dvajsetimi leti sta na obrobju Mendoze kupila hektar zemljišča z zapuščenim vinogradom in propadajočo hišico. Obnovila sta vinograd in hišo, ki je danes pravzaprav počitniška hišica Grebenčeve družine. Majda in Stane imata pet hčera, 19 vnukov in šest pravnukov, zato je tam ob koncu tedna zelo živahno. Vseh skupaj nas je že več kot štirideset. Ko pridejo vsi, je hišica premajhna, polovica jih ostane na vrtu, se smeje Majda. Za otroke sta pred hišico postavila bazen, saj so mendoška poletja vroča.

Stane vsako leto stisne dva do dva tisoč petsto litrov vina. Pijejo ga na družinskih slavjih, prinese ga v Slovenski dom na prireditve, kakršna je bil Lubnikov koncert, na slovenske in tudi druge poroke ... Stane je zaveden Slovenec, toda življenje gre svojo pot. Kar štiri hčere so poročene z Argentinci, kar je, kot sam pravi, davek državi, ki je slovenske begunce leta 1948 gostoljubno sprejela.

Majda in Stane sta bila prvi slovenski zakonski par v Mendozi, poročila sta se leta 1952. Zataknilo se je le na začetku, se smeje Majda. Prve slovenske poroke je bila vesela vsa slovenska skupnost v Mendozi, vse je bilo pripravljeno, vabila razposlana, obetal se je velik slovenski praznik. Stane je šele na matičnem uradu izvedel, da se civilno ne more poročiti, ker še nima dvaindvajset let in po argentinskih zakonih ni polnoleten. Manjkalo mu je le nekaj tednov. Če bi mu potrdilo podpisal oče, bi šlo, toda njegovi starši so ostali v Sloveniji, pošta bi potovala več mesecev. Poroko so preložili, veselje je bilo kasneje toliko večje in kar je najpomembnejše, vse do današnjih dni sta se dobro razumela.

Majda je Bajdova, Stane izhaja s Trubarjeve Rašice, kakor sam poudarja. Ob koncu druge svetovne vojne je bil 15-letni fantič, ki ni razumel, zakaj so med vojno partizani ubili njegovega brata. Za nekaj dni se je s sestrama umaknil v Ljubljano, s seboj so vzeli le nekaj hrane in denarja, starši so ostali doma. Nihče takrat ni pričakoval, da se ne bodo videli nikoli več. Grebenčevi otroci so se znašli v begunski koloni, nato v begunskem taborišču na Koroškem, nato na ladji proti Argentini. Že v taborišču in nato na ladji je srečal Majdo. Bajdovi so odšli v Mendozo, Staneta so po prihodu za nekaj dni zaprli, saj mladoleten in brez skrbnika niti na ladjo ne bi smel. Tako je ostal v Buenos Airesu. Toda iz Mendoze so prihajala ljubezniva Majdina pisma. S prijateljem sta se odločila, da gresta pogledat, če je Mendoza res podobna Dolenjski. Tam je seveda ostal. Tja do leta 1972 je bil krojač, nato je delal v Bajdovi tovarni sodov, skrbel je za nakup in prodajo lesa.

V Slovenijo je prvič prišel leta 1991, po osamosvojitvi. Lepše dežele ni na svetu, ko bi se le zavedali, kaj imate, mi polaga na srce. Domotožja danes sicer ni več, saj ima v Argentini družino, toda ob vsakem obisku se le še bolj zaveda, kako rad ima Slovenijo. In prinese s seboj sadiko drevesa. Lipa se ni prijela, ob hišici v vinogradu na koncu Mendoze pa raste hrast.