Edini kriterij za sprejem je vrstni red

Martin Habjan Dom upokojencev Kranj vodi sedemnajsto leto. Spomladi se mu izteče mandat, nove kandidature ni vložil. "Tukaj sem bil vsa leta z dušo," pravi dolgoletni direktor, ki raje kot o sebi govori o svoji službi, ki jo jemlje zelo osebno.

Nedolgo nazaj je bil objavljen razpis za direktorja Doma upokojencev Kranj. Med kandidati vas nismo zasledili. Kako to, da se niste prijavili?

»Vnovič nisem kandidiral predvsem iz zdravstvenih razlogov, ker so se mi ponovile težave s hrbtenico in sem računal na operacijo. S terapijo se je stanje sicer malce izboljšalo, res pa je, da izpolnjujem tudi vse pogoje za upokojitev. To je bila zame težka odločitev, nekaj nalog mi je še ostalo in bi imel v naslednjih petih letih še kaj za postoriti. Ampak enkrat je treba nehati … Zapustil bom urejen dom, ki smo ga v zadnjih letih adaptirali in posodobili. Razvili smo dejavnosti, kot so dnevno varstvo, začasno varstvo, služba pomoči na domu, razvoz kosil, varovana oddelka za težje dementne osebe …«

Zelo ste si prizadevali, da bi ob domu zgradili prizidek, v katerem bi bil regijski medgeneracijski center, ki pa še ni zaživel. Je to tisto, kar »boli«?

»To je projekt, ki ga nisem zaključil, pripeljal sem ga do izdaje gradbenega dovoljenja. Tak center je predviden v nacionalni resoluciji varstva starejših in v Strategiji razvoja varstva starejših v Mestni občini Kranj do leta 2011, projekt je potrdila tudi državna komisija za investicije. Zdaj čakamo na denar, pred nami so v vrsti drugi domovi, ki imajo nujnejše naložbe.V prizidku bi razširili kuhinjo, ker je več potreb po razvozu hrane, vse več je tudi tistih, ki imajo dietno prehrano in ki bi k nam lahko dnevno prihajali na dietno kosilo. Povečali bi se prostori za službo pomoči na domu; pred desetletjem smo v službi pomoči na domu začeli s štirimi sodelavci, danes jih imamo na tem področju zaposlenih že 32. Razširili bi svetovalno službo za starejše, ki potrebujejo pomoč ali zgolj pogovor (kako bo zdaj, ko sem upokojen, kaj bom počel, ali potrebujem pomoč, ali imam sorodnike, ki bodo zame skrbeli ali se prijavim v vrsto za sprejem v dom …).

V prizidku bi bil še večnamenski prostor za medgeneracijska druženja, zabave, prireditve. Predvidenih imamo tudi trideset dodatnih parkirnih mest.«

Torej za to potrebujete »samo« še denar?

»Tako je. Naložba je vredna dva milijona evrov, dogovorjeno je, da četrtino prispeva občina, tri četrtine pa država. Izdaja gradbenega dovoljenja in komunala opremljenost zemljišča gresta iz domskega proračuna.«

Javno zasebno partnerstvo na socialnem področju ne vzdrži

Dom deluje v javni mreži kot nepridobitna dejavnost. Imate kar precej zvezane roke za lastne ideje, načrte?

»To je velik problem. Država nam v ceni ne prizna realne amortizacije in zaenkrat je po predpisih tako, da so investicije državna skrb, ker je tudi lastnina državna. Premalo sredstev se namenja za adaptacije in širitve mreže domov in, kot kaže, država tudi v prihodnje ne bo namenjala veliko denarja na tem področju. Raje bodo šli v javno zasebna partnerstva pri gradnji domov. Od daleč se to lepo sliši, starejših ljudi je veliko, tržišče je zagotovljeno. Osebno pa menim, da javno zasebno partnerstvo na socialnem področju ne vzdrži. Zasebnega vlagatelja zanima dobiček, v zakonu o socialnem varstvu pa piše, da je domska oskrba nepridobitna dejavnost. Povejte mi, kako bo potem zasebnik koval dobiček? Država se naredi neumno in v tem primeru stroške sofinanciranja zasebnika prenese na uporabnika, kar pa ne bi smela, ker tudi javno zasebni domovi delajo na koncesijo in imajo enake normative, standarde in pravilnike kot javni domovi. Torej se pojavi vprašanje: za enako storitev različna cena? Tudi sicer se država v domovih obnaša zelo čudno, želi, da bi bili poceni, obenem pa da bi nudili visoko kakovostne storitve.«

Koliko stane oskrbni dan v kranjskem domu?

»Zdaj je še veljavna cena 15,41 evra na dan, na ministrstvo smo poslali predlog za povišanje na 16,66 evra na dan in čakamo na odgovor. S to ceno smo nekje v sredini med slovenskimi domovi.«

Vaša ideja je bila, da bi v domovih začeli ponujati različne standarde bivanja.

»Naš dom ima eno in dvoposteljne sobe, je adaptiran, sodobno opremljen in to ne more biti poceni. Cena mora biti taka, da pokrije stroške. Bivanje v domu vsak plača sam, če to zmore. Če denarja oziroma osebnega premoženja nima, mu pomagajo sorodniki, če še ti ne zmorejo plačila, je občina (država) tista, ki bo to pokrila. Če bi torej država zvišala ceno domske oskrbe ob pretežno nizkih pokojninah, bi bila država tista, ki bi morala storitev doplačevati. To pa ni v interesu države, kajti to, da nimaš denarja, ni razlog, da ne prideš v dom upokojencev.

Jaz samo trdim, da v domu z nizko ceno ne moreš nuditi visok standard. V začetku devetdesetih let smo izbrali socialno državo, ki poskrbi samo za tiste, ki so brez vsega. Nekateri to zmotno zamenjujejo z državo socialne blaginje, ki je za vse enaka. Tega ni več. Ohranimo socialni minimum za tiste, ki so brez vsega, in vpeljimo različne cenovne razrede za ostale ljudi, saj tudi prihodkov in penzij nimamo vsi enakih. Tega pa »država« noče slišati.«

Razočaranje nad nakelskim domom

Vaš dom naj bi upravljal tudi z Domom upokojencev v Naklem. To se ni zgodilo, pravzaprav ste se razšli. Zakaj?

»Dve stvari sta, ki ju nisem uspel realizirati: poleg že omenjenega medgeneracijskega regijskega centra še dislocirane enote v Cerkljah, Šenčurju in v Naklem. To je bila moja vizija, s katero sem se želel še bolj približati uporabnikom v njihovem življenjskem okolju, razširiti kapacitete in združiti službo poslovodstva v vseh enotah in s tem zmanjšati stroške. V Cerkljah so raje ustanovili svoj zavod, zaprosili za koncesijo in vse to mimo mene, čeprav smo imeli dogovor in s strani ministrstva že potrjeno širitev kapacitet. Do danes se še ni nič premaknilo. Dobili pa bomo v oskrbo 68 varovanih stanovanj na Planini, načelne dogovore smo z investitorjem že podpisali.

Naklo je posebna zgodba. Dogovorjeno je bilo, da bo nakelska občina zgradila dom, Dom upokojencev Kranj pa bo prevzel upravljanje doma. Namesto standardnega sodobnega doma so začeli graditi nadstandardni dom z le 46 posteljami. Gradbena cena se je začela višati, Naklemu je zmanjkalo denarja. Država je odrekla pomoč, prav tako kranjska občina, ker so ocenili, da je naložba predraga. Potem so trinajst postelj prodali zasebnikom in nastal je problem, saj ni bilo mišljeno zasebno vlagateljstvo.

Lani februarja smo jim izračunali oskrbno ceno 20,74 evra na dan. Nakelsko občinsko vodstvo je reklo, da je cena grozno visoka in da se z menoj ne bodo več pogovarjali. Takole bom povedal: javna služba oskrbe starejših ni prodaja krompirja, ne moreš »glihat«. Mi imamo stroške, pravilnike, državni nadzor in še marsikaj, da opravljamo javno službo po črki zakona. Me pa resnično zanima, kakšno ceno bodo imeli in za koliko bo nižja od predlagane …?! «

Rezervnih postelj ni

Koliko imate stanovalcev v kranjskem domu upokojencev, koliko je prošenj?

»210 je stanovalcev, za več nimamo prostora. O tem, da bi jih po več utesnili v eno sobo, ni govora. Za to so standardi. Sobe so majhne, imamo 120 enoposteljnih in 45 dvoposteljnih.

Težko vam točno odgovorim, koliko je čakajočih. Površna ocena bi bila okoli 800, vendar so nekatere vloge podvojene, nekateri imajo vloge tudi v drugih zavodih. V tem trenutku rešujemo vloge za leto 2004/05. Pri nas je hitrost prihoda v dom hitrost odhoda.«

Imate rezervne postelje za nujne sprejeme?

»Nimamo.«

Potem morate v takem primeru kruto reči ne?

»Tako je. Edini kriterij je vrstni red sprejema. Je pa tako: danes je vse nujno. Ko človek doma ostari, fizično oslabi in ni več v pomoč, sorodniki sklenejo, da ga je nujno treba dati v dom. Bolnišnice rešujejo sebe, ker nočejo narediti negovalnih oddelkov, ker je to strošek, in bolnike takoj, ko niso več v akutni fazi bolezni, postavijo pred dejstvo: pojdite domov k sorodnikom ali v dom.

Sem pa tudi na stališču, da bi se morala družina več ukvarjati s starejšimi člani. Smo na to kar pozabili? Res da se spet več poudarja pomen medgeneracijskega sodelovanja, sosedske pomoči, prostovoljstva …, ampak to se poudarja na način, kot da bi izumljali nekaj novega.«

Pa se vi kaj družite s stanovalci doma, odigrate z njimi kakšno partijo šaha?

»Prireditev se redno udeležujem. Velikokrat sem v domu popoldan in zvečer, tudi ob sobotah in nedeljah. Verjetno bodo to stanovalci po mojem odhodu kar malo pogrešali. Nisem uradniški človek, ki bi svoje oddelal od pol sedmih do pol treh, potem pa šel domov. Tukaj sem bil vsa leta z dušo. Delal sem po svoji vesti, lastnih koristi nisem iskal.«

Bi vi preživeli jesen življenja v domu upokojencev?

»Ko so zidali ta dom, leta 1973, je bila situacija precej drugačna. Ljudje so se prej upokojevali, še relativno »mladi« in zdravi in so si predstavljali, da bodo tretje življenjsko obdobje aktivno preživeli v domu, da bodo tukaj uživali. Tej ideji se bo približal regijski medgeneracijski center, ko bo enkrat zaživel. Dom upokojencev pa bo vse bolj postajal negovalna institucija.

V resnici je tako, da si vsak človek želi čim dlje časa ostati v domačem okolju in z menoj ni nič drugače. To je še bolj izrazito na deželi. Zdi se mi prav, da na jesen življenja ohraniš stik s prijatelji, da si aktiven v stvareh, ki te veselijo, in da se zavedaš, da nisi več star dvajset let.«

Kako si vi zapolnite prosti čas?

»Moje »antistresne« aktivnosti so vezane na Poljansko dolino, kjer imam nekaj malega imetja. Rad sem v naravi, na traktorju, v gozdu in upam, da mi težave s hrbtenico ne bodo v celoti preprečile fizičnega dela. Kar se pa službe tiče, bi še rekel, da mora človek oditi na višku, ko ga je še malo škoda …«