Med demencami prevladuje Alzheimerjeva bolezen

Besedilo: Mojca Šimenc
sreda, 18. februar 2009 / 06:00

Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, ki zajema več kot 60 odstotkov vseh demenc. Glavna dejavnika tveganja sta starost in dednost, pogosteje obolevajo tudi ženske in osebe z nižjo stopnjo izobrazbe.

Alzheimerjeva bolezen se običajno pojavi po 65. letu starosti, le redko pa zbolijo mlajši od 40 let. Če se to zgodi, govorimo o zgodnjem nastopu Alzheimerjeve bolezni, ki ima slabšo prognozo. Ko so iskali dejavnike tveganja iz okolja, so pri nekaterih bolnikih v možganih našli usedline aluminija. Kaže tudi, da estrogen, vitamin E in nekateri antirevmatiki ščitijo pred Alzheimerjeo boleznijo. Poleg duševne (intelektualne) aktivnosti vlogo pri preprečevanju bolezni igrata tudi telesna aktivnost ter zdrava, uravnotežena prehrana z dovolj vitamini. Alzheimerjeva bolezen ima “sto obrazov“ in se pri vsakem bolniku kaže drugače. Potrdi jo magnetna resonanca možganov, ki običajno “sledi“ oceni bolnikovega vedenja in ovrednotenju stanja s spoznavnimi testi (kratek test spoznavnih sposobnosti). Alzheimerjeva bolezen je neozdravljiva, z zdravili lajšamo njene posledice in zadržujemo njeno napredovanje.

Možgani bolnikov se skrčijo celo za tretjino

Alzheimerjeva bolezen se običajno začne več let pred postavitvijo diagnoze. Traja od 5 do 20 let, vzroki zanjo in mehanizmi napredovanja pa so slabo raziskani. Zaradi padca nevrotransmiterja acetinolina, ki posreduje impulze med živimi možganskimi celicami, slednje izgubijo možnost komuniciranja in odmrejo. V možganih nastajajo senilni plaki, v katerih se kopiči spremenjena oblika beljakovine, v živčnih celicah pa se nalagajo nitaste strukture, ki jim rečemo nevrofibrilarne pentlje. Ni pa jasno, ali je to vzrok ali posledica bolezenskega dogajanja v možganih. Bolniki običajno najprej poiščejo pomoč zaradi izgube spomina. Ko bolezen napreduje, se pojavijo izrazitejše motnje spoznavnih sposobnosti (spomina, govora, orientacije …) ter psihične in vedenjske motnje: motnje razpoloženja (depresija, evforija, razdražljivost …), spremembe osebnosti (ravnodušnost, negativizem …), psihoze (blodnje, halucinacije …), motnje spanja, apetita, agresivnost, stopicanje, tavanje … Ko možgani propadajo, se zmanjšuje tudi njihova teža. Možgani bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo tehtajo celo manj kot en kilogram (možgani zdravega človeka tehtajo okrog 1,3 kilograma).

Demenca z Lewijevimi telesci in vaskularna demenca

Druga po pogostnosti med demencami je demenca z Lewijevimi telesci. Ima jo 15 do 25 odstotkov bolnikov. Gre za neke vrste kombinacijo med Alzheimerjevo in Prakinsonovo boleznijo. Začetni znaki so podobni Alzheimerjevi (težave s spominom, orientacijo …) ali Parkinsonovi bolezni (tresenje, upočasnjenost gibov, neizrazita obrazna mimika …). Običajno se kmalu pojavijo prividi in prisluhi, za to vrsto demence pa so značilni tudi padci brez vzroka in kratkotrajne izgube zavesti ter v začetni fazi bolezni tudi izrazito nihanje razpoloženja: bolnik je en dan živahen, naslednji pa izrazito zaspan, ali pa je del dneva miren, potem pa nenadoma postane agresiven.

Vaskularne demence so vzrok za 15 odstotkov vseh demenc. Razvijejo se po več zaporednih kapeh, največkrat med 60. in 70. letom starosti. Upad sposobnosti se začne nenadoma, niso pa vse sposobnosti enako prizadete. Pogosta je kombinacija vaskularne demence in Alzheimerjeve bolezni. Pri teh vrstah demenc je pomembno zgodnje odkrivanje in zdravljenje dejavnikov tveganja: visokega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, povišanih maščob v krvi, bolezni srca, kajenja.

Frontotemporalna demenca lahko nastopi že pri 35 letih

Frontotemporalne demence, imenovane tudi Pickove demence, se običajno pojavijo v starosti od 35 do 75 let, kar je v povprečju 10 let prej kot Alzheimerjeva bolezen. Predstavljajo okrog sedem odstotkov vseh demenc, pri njihovem nastanku pa pomembno vlogo igra dednost. Do 40 odstotkov frontotemporalnih demenc je dednih, pogosto jih spremljajo motnje. Prvi znak bolezni niso motnje spomina, pač pa motnje govora: bolniki težko najdejo pravo besedo in imajo težave z izražanjem. Postopoma uporabljajo vse manj besed in na koncu sploh ne govorijo več. Med prvimi znaki so tudi spremembe osebnosti in socialnih veščin: bolnik se začne obnašati situaciji neprimerno in razvije nove oblike vedenja, na primer kraje, branje ene in iste knjige, drgnjenje rok, ploskanje. Bolnik spremeni prehranjevalne navade: uživa samo določeno hrano, pobira ostanke hrane, v usta daje neužitne predmete … Učinkovitega zdravljenja ni, antidepresivi ublažijo vedenjske motnje.