Izgubljeno otroštvo

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. februar 2009 / 06:00

Tam nekje je zlorabljena deklica. Pravijo, da jo bodo zaščitili. Tam nekje je zlorabljen deček. Pravijo, da mu bodo pomagali. Tam nekje je zlorabljen dojenček. Pravijo, da niso vedeli. Tam nekje so zlorabljeni otroci. Pravijo, da imajo pravice.

Toda, kaj naj napišem o njih. Da bo še vse dobro? Tega ne verjamem. Mogoče bo bolje, toda kako naj bo dobro? In tudi če bo danes za nekoga dobro, bo že jutri prišla na dan nova novica o drugem zlorabljenem otroku. Nikoli jih ne bo konec. Človeštvo se izgublja v labirintu zlorab in pedofilskih afer. Je človek prekoračil meje človeškega in se spreminja v pošast? Kaj pa otroci? Kako zaznamovano je njihovo življenje s stisko, ki se jim nikoli ne bi smela zgoditi?

Otroci, ki so spolno zlorabljeni, so oškodovani za vse življenje. Najprej izgubijo otroštvo. Medtem ko se njihovi vrstniki igrajo v peskovniku, oni postanejo spolni objekti. Tako se začnejo umazane igre mogočnih odraslih ljudi. V njih je otrok le objekt, ne človek. Odrasla oseba nad njim uporabi moč za zadovoljitev svojih potreb. Otroci tega nočejo in ne razumejo. Tam so, ker verjamejo odraslim ljudem. Namesto brezskrbnega otroštva dobijo breme skrivnosti. Dobijo pa tudi bolečine v trebuhu, poškodbe spolnih organov in bruhanje. Vedno bolj jih je strah. Tako izgubijo varnost. Svet postane nevaren in majhna soba se spremeni v ječo. Njihov ječar z njimi počne stvari, ki jih ne marajo. Včasih v imenu ljubezni, drugič v imenu skrivnosti, vedno pa v imenu moči. Otroci se ne morejo, ne upajo in ne znajo upreti sami.

Otroci bi za družino naredili vse

Z mešanico strahu, nastajajočega sovraštva in otroške ljubezni je težko živeti. Tako zlorabljeni otroci nihajo med ljubeznijo in sovraštvom, med spoštovanjem in prezirom, med zaupanjem in tesnobo. Izbira je peklenska. Jaz ali storilec? Če je storilec nekdo, ki ga ima otrok rad, je rezultat znan. Zmaga storilec. Izguba bližnjih ljudi je za otroka najtežja in zato stori vse, da ne izgubi družine, doma. Žrtvuje se za svojo mamo, za mlajšo sestro in brata. Samo, da ostanejo skupaj. Storilci v krogu družine to vedo in pogosto je to njihov as. Za otroka pa je to vdaja. Zanika sebe, da bi obdržal tiste, ki jih ima rad. Vključno s storilcem, če je le-ta nekdo iz družine. Ob razkritju zlorabe je otroku težko, veliko težje kot storilcu. Počuti se krivega in rad bi obdržal družino. Namesto olajšanja občuti dodatno breme. Mama mu očita, ker je izgubila moža. Bratec in sestrica jokata, ker gre oči v zapor. Sorodniki so jezni, ker o njih šepetajo po vasi. Sošolci ga čudno gledajo. Fantje opolzko govorijo, ko gre mimo. Prijatelji se izmuznejo bogve kam. Otrok pa – kot da ga ni.

Otroci, ki so zlorabljeni, si želijo postati nevidni

Pa saj tako in tako živijo le na pol. Naučijo se splaziti ven iz svojega telesa, ko je hudo. Ne marajo svoje kože, ne dišečih las, ne marajo niti ene celice svojega telesa. Telo je nemočno in duh je že zdavnaj zlomljen. Zato je tam le še lupina. Kasneje čez lupino navlečejo maske in poiščejo nekaj, kar jih omamlja, kar jim daje moč, da le niso izgubljeni. Včasih pomaga droga, včasih se režejo, preveč ali premalo jedo, se skrijejo v depresijo ali poskušajo umreti. Včasih prodajajo svoje telo. Počutijo se drugačne, umazane, zaznamovane. Njihova terapija še ni končana, ko se storilec že sprehaja na svobodi. Brez občutka krivde in nič zaznamovan. V posmeh pravni državi.

Kdo bo tolažil?

Zlorabljeni otroci nimajo otroštva. Nimajo spominov. Nimajo najljubše igrače. Nimajo najljubše pesmi. Nimajo prve ljubezni. Nimajo radostnih občutkov prebujajočega se telesa. Njihov prvi poljub je umazan. Njihove spolne izkušnje so izmaličene. Njihova predstava o ljubezni je stokrat prečrtana. Ujeti v tisoč in en občutek tavajo od enega do drugega nemira. Iščejo vse, kar jim je bilo ukradeno, pa ne najdejo. Imajo samo črno temo in v njej veliko luknjo, v katero zmečejo vse, kar jih boli. Kdo bo brskal po temi? Kdo bo zapolnil vse te izgube? Kdo bo začaral mamo, ki je vedela - v mamo, ki je ukrepala? Kdo bo tolažil? Kdo bo dal vse tiste varne dotike, ki jih potrebujejo otroci za rast? Kdo jih bo prepričal, da je življenje tudi lepo?

Le malo ljudi je specializiranih za pobiranje razbitin. Razbito steklo reže in zato zlorabe bolijo vse nas. Vsaka zloraba razbije našo iluzijo o tem, kako lepo je biti otrok. Težko je sestaviti krhke koščke nekega življenja spet nazaj. Nihče ne bi smel zlorabljati otrok.