Tako dolgo sem jo čakal

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (14)

Miha Bajda je zanimiv sogovornik. Na poti do tovarne klepetava o finančni in gospodarski krizi, ki je dandanes vsepovsod po svetu tema pogovorov številka ena. V Argentini so pred leti preživeli hudo gospodarsko krizo, ljudje so izgubili precej denarja, mnoge je pahnila v revščino. Vendar so današnje razmere vendarle drugačne, saj je kriza globalna, resno nas opozarja, kako pomembno je svetovno ravnotežje. Porabniška miselnost in pretirano zadolževanje, ki se je iz Združenih držav Amerike razširilo po vsem svetu, zahteva globalni razmislek o načinu življenja. Zato nihče ne ve, kako globoka bo kriza, kako dolgo bo trajala. Argentino bo verjetno zelo prizadela, saj ima veliko ljudi denar v ameriških bankah, domačim zaradi slabih izkušenj niso zaupali, je dejal Miha Bajda.

Politika ga ne zanima kaj dosti, tako kot v gospodarstvu je tudi za politike pomembno, da imajo konkurenco, saj se bolj potrudijo, je dejal na kratko. Po premisleku je še dodal, da je njegov oče zaradi komunizma veliko trpel, vendar je vedno govoril, da je liberalizem za ljudi še slabši od komunizma, ker se mu ne moreš upreti.

Na samostojno Slovenijo je zelo ponosen, v domovino je prvič prišel leta 1989 in podpisal majniško deklaracijo. V Sloveniji se je v zadnjih letih veliko spremenilo na bolje, morda sami tega ne opazite tako kot mi, pravi Miha Bajda.

V pogovoru počasi prideva do njegovega osebnega življenja, o katerem na moje veliko presenečenje govori prav tako odprto. Prejšnji dan sem na večernem koncertu v Slovenskem domu spoznala njegovo mlado ženo Angelco, s samo mesec dni staro hčerko Alenko v naročju, Miha pa je z izjemno potrpežljivostjo skušal leto in štiri mesece stari hčerki Ditki dopovedati, da ne more sama stati na stolu, saj lahko pade. "Vajo" sta med koncertom neslišno ponovila vsaj desetkrat, Ditka je vedno znova zlezla na stol in se otepala njegove roke. Ko mu pravim, da je Ditka podedovala Bajdovo vztrajnost, se široko zasmeje in odvre: hodi pa res tako kot moj oče.

Počasi ga le vprašam, ali je Angelca njegova druga žena, saj je razlika v letih očitna. Še bolj široko se zasmeje, njegov odgovor je poln ljubezni: tako dolgo sem jo čakal. Angelca je pred leti prišla v Mendozo, kjer je kot bolničarka dobila delo. Stanovala je v Slovenskem domu in začela je obiskovati pouk slovenščine. Slovenec je njen oče, zaradi dela je bil veliko odsoten, zato doma slovensko niso govorili kaj dosti. Drugih slovenskih družin v majhnem, odročnem argentinskem kraju ni bilo. V takšnih okoliščinah je slovenščino težko ohraniti, z veseljem pa je Angelca začela obiskovali slovensko šolo v Mendozi. Tam je že osemnajst let slovenščino učil Miha Bajda. Prijateljstvo se sčasoma preraslo v ljubezen, nastala je nova slovenska družina, ki bo ohranila slovenščino. Miha je namreč tako ponosen na svoje slovensko poreklo, da ga bo zanesljivo prenesel na svoji hčerki, tako kot je s pomočjo slovenščine osvojil svojo mlado ženo.

Slovenijo sta obiskala pred dvema letoma. Ditka je bila spočeta v Sloveniji, v hiši moje matere v Voklem, naslednji dan sva šla na Triglav, torej je bila tudi Ditka že na Triglavu, pripoveduje Miha Bajda z neverjetno ljubeznijo do svoje družine. Uspelo mu je, obe hčerki s slovenskima imenoma vpisati v argentinsko knjigo rojstev. Ditko so hitro vpisali, pri Alenki pa so preverjali, ali je to ime znano.

Mihu Bajdi želimo še veliko srečnih let z mlado družino. Vsekakor si jih lahko obeta, saj je pri 61 letih zelo vitalen, na lanskem maratonu po Mendozi je bil drugi. Verjetno imamo to res v rodu, pravi po kratkem premisleku, moja teta se pri več kot devetdesetih iz Voklega v Šenčur še vedno vozi s kolesom.