Zakaj vlagamo v šport

Šport krepi in povezuje. To bi moralo biti osnovno vodilo vsakogar, ki tako ali drugače stopa po športni poti.

Gorenjski glas se tega dobro zaveda in nedolgo nazaj smo izvedli prvi del brezplačnega tečaja smučarskega teka za naše naročnike. Zopet mi je bila zaupana vloga voditelja tečaja, ki sem jo z veseljem sprejel, saj sem takoj vedel, da gre za »moj posel«, kjer bom delal z ljudmi, ki hočejo storiti nekaj dobrega in preveriti, kaj zmorejo. In smo se zbrali na mrzli Pokljuki ter skupaj opravili prve korake v tekaški smučini. Najprej nekaj teorije, ki smo jo prenesli v prakso, in ko posameznik vajo osvoji, mu nekako pride v podzavest. Kaj pa je naslednja stopnja, ko povsem rutinirano lahko tečemo oziroma ko vajo, glede na tehnično izvedbo, popolnoma obvladamo? Potem pridemo do ravni, kjer bo treba to sicer preprosto vajo dolgotrajno ponavljati; treba bo vzdržati in seveda potrpeti. Vzdržljivost, potrpežljivost in volja so lastnosti, ki krepijo značaj. Za mnoge so to vsemogočne vrednote, ki premagajo še tako dovršen talent. Pravzaprav talent ne pomaga kaj dosti, če ni spojen s to trojico vrednot. Zatorej se zavedajmo, da nam šport dvigne raven potrpežljivosti, vztrajnosti in splošne moči ter odločnosti, da bomo kos pogosto neugodnim zunanjim dejavnikom, ki nam iz dneva v dan pretijo, in da lažje premagujemo vsakovrstne napore. Ne nazadnje pa se na res lep način tudi povezujemo. Kot v prijetnih pogovorih ob čaju s kolegico Uršo v en glas ugotavljava, je treba slediti lastnemu jazu in se veseliti vsakega še tako majhnega športnega koraka, ki se lepo vplete v celoten življenjski mozaik, in zavzeto tlakovati svojo športno pot, saj je vse drugo potem lepše, bolj plodno in za vedno vtisnjeno v spomin. Podoživljanje lepih preteklih trenutkov je res prijetno in tudi športni trenutki so nekaj enkratnega, ko ti že en povsem navaden tek za trening proti Mohorju v prijetni družbi polepša ne samo tisti dan, temveč ga še kasneje z veseljem podoživljaš. Eden velikih tekačev na dolge proge, ki je pustil neizmeren pečat na atletskih stezah in maratonskih preizkušnjah, je nekoč dejal, da je šport le majhen del njegovega življenja. To je izjemni kenijski atlet Paul Tergat, oče treh otrok, ki je svoje skromno otroštvo menda preživel zgolj z enim obrokom dnevno, nato osvajal kolajne na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, prestavljal meje zmožnega in sedaj postal velik poslovnež ter ambasador svetovnega prehranskega programa. Ob vseh službenih obveznostih je še vedno tekač svetovnega kova in zagotovo je sebe nad navadne smrtnike povzdignil tudi z nenormalno težkimi treningi na meji mogočega, ko si je neomajno okrepil značaj. To sem želel povedati. S športom si okrepiti značaj, da ravnaš tako, kot je prav. Kot sam misliš in ne tako, kot ti narekuje okolica. Kdor ima neomajen značaj, ne bo popustil, da ravna tako kot bodo drugi hoteli. Takrat postaneš izjemen tako v športu kot kjerkoli drugje. Vsaj deloma bomo za šport v praksi skrbeli tudi na Gorenjskem glasu. Ne z nemogočimi treningi, kajti tega so sposobni le redki izbranci, temveč z delom, ko bomo korak za korakom napredovali. Delali na dolgi rok, kot to počnejo uspešni. Vendarle je pomembno, kaj iz vse te igre odnesemo za poznejše življenje, mar ne?