Helmut (43)

Andreja se je na spletni portal prijavila zato, da je popolnila zabave, ki jih je organizirala, smučarske vikende, morska druženja, včasih je iskala samo moške za plesne vaje, včasih šla s kom (celo) na kavo. Predvsem pa se je v spletnih klepetalnicah vedno našel kakšen moški, ki je bil pripravljen zapolniti sedež v avtobusu za Benetke, še lažje pa je našla nadobudnega smučarja ali gornika, ki je bil tisti konec tedna brez idej. Sem pa tja je organizirala skupne večerje in bili so trenutki, ko so se ljudje res zaljubljali.

Tokrat je organizirala izlet na enega avstrijskih smučišč, pobirala prijave kar preko svoje elektronske pošte, prostora pa je bilo za sedem ljudi. Manjkal ji je še en nadobudnež, ko mi je po telefonu razložila, da me vzame s seboj brezplačno, če le grem z njo, saj ima prijavljenih šest fantov. Ponavadi me pokliče takrat, kadar kaj rabi, zato sem previdno vprašala, v čem je finta.

»Ni finte. Pač ne bom dirkala z njimi.«

V nedeljo smo se že zgodaj odpravili iz Ljubljane. No ja, moška družba je na Andrejo gledala kot na organizatorko, jaz pa sem bila zanimiva le zato, ker sem bila tisti trenutek poleg Andreje edina ženska v avtobusu.

Že od vstopa v avtobus jim nisem posvečala pozornosti, ker mi je Andreja razložila, da niso prav vsi s portala, eni so celo poročeni.

»Očitno njihove ženske ne smučajo, doma se jim ne da viseti, pa so se prijavili. Meni pa tudi prav pride.«

Na smučišču sta nas čakala dva smučarska učitelja. Vsaj jaz sem tako mislila. V resnici je bil eden učitelj, drugi njegov šef, Andrejin avstrijski sodelavec – Helmut.

Ko nam je razdelila vozovnice, sem fantom rekla, da naj kar po svoje smučajo, vendar so se odločili, da nekajkrat proge odpeljemo skupaj.

Andreja se je že po prvi vožnji izgubila …

Srečali smo jo šele na kosilu, čez dobrih pet ur.

Meni je rekla, da je naletela na starega znanca, drugih pa niti ni zanimalo, kje je bila in kaj je počela, saj so kmalu odkrili radost smučarskih koč, ki so bile 'posute' po vsem smučišču.

Skratka, po dveh vožnjah sem s fanti ostala sama. Pa jih nisem dolgo 'lovila'. Z njimi sta namreč vozila tudi 'učitelja smučanja' in Helmut je vsakič poskrbel, da je vozil na progi za mano in na sedežnici sedel poleg mene.

Pogovarjala sva se nemško, angleško, kakšen izraz je bil tudi italijanski, moja angleščina pa je vse bolj dobivala nemški naglas. Izvedela sem, da je bil poročen sedem let, vendar zakon ni zdržal. Ko sta se poročila, sta bila po njegovem mnenju premlada. Ona je imela 24, on 25 let. Delala sta preveč - sploh ona, ker je bila medicinska sestra na urgenci. Imata sina, ki ga vidi enkrat na teden, ker se je bivša z njim odselila na drugi konec Avstrije, razšla sta se pa zaradi njega: rad je skakal čez plot.

To je povedal brez ovinkarjenj, a precej potiho. Čeprav v nemščini, sem vedela, o čem govori.

Na trenutke me je tako milo pogledal, da sem ga kar naravnost vprašala, ali so mu všeč moja smučarska očala. Nisem razbrala, je nežnost njegovih vodeno modrih oči izraz hrepenenja iz preteklosti ali sem mu bila preprosto všeč. Ker pa se je z menoj vozil gor in dol kar nekaj ur, sem se raje ukvarjala z idejo, da je strašno uvideven, kot pa z mislijo, da ga morda privlačim.

Kasneje me je Andreja sklestila z romantičnih oblakov …

»Vedno se zmenim z njima. Karl je smučarski učitelj, zadnja leta poučuje tudi borderje, Helmut pa je njegov šef, pravzaprav direktor tukajšnjega turističnega urada. Da bi mu bila všeč? Kaj pa vem. Kolikor vem, ga je pred pol ure na parkirišču pobralo dekle, v bistvu pa mu je pasalo, da je imel med temi šestimi norci na smučkah eno bolj počasno. Veš, fant ni ravno smučar in mu je tvoja turistična hitrost prišla prav.«