Najraje igrajo "divjačino"

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 2. februar 2009 / 06:00

»Še zlasti radi igramo glasno rock glasbo, ki ji mi rečemo 'divjačina'. To je tisto, kar so igrali uporniški angleški bandi pred kakimi dvajsetimi leti,« pravi Anja Baš, pevka skupine Angee, ki je lani izdala prvenec s trinajstimi skladbami. V zadnjem času lahko jeseniško zasedbo vse pogosteje zasledimo tudi na glasbenih odrih, minuli petek so, denimo, preigravali v Kranju. »Recimo, da smo mlad, neuveljavljen band, ki še nastaja. Nastajamo že vsaj sedem let, več ali manj to počnemo v Gorjah pri Bledu, kjer imamo prostor za vaje,« pove Anja. Poleg nje skupino sestavljajo še kitarist Staš Hrenić, bobnar Matjaž Horvat, basist Tilen Knaflič in klaviaturist Mitja Jeršič, ki študira harmoniko v Celovcu.

Vaše delovanje ste lani 'okronali' s prvim albumom I'm Cool. Kdo vse je sodeloval pri projektu?

»Najbolj je zanimivo, da smo skoraj vse delali sami. Pri kitaristu doma smo najprej snemali demo posnetke, da smo videli, ali komadi 'stojijo', potem pa smo šli popolnoma v lastni režiji v studio h kolegu Lojzu Bohincu. Pokazal je, kje se kaj priklopi, potem pa nas pustil, da delamo sami, za kar smo mu zelo hvaležni. Nenormalno smo se zabavali, nekajkrat smo posneli že cel komad in kasneje ugotovili, da je narobe posnet. (smeh) Poleg tega je bilo zelo naporno, pogosto smo bili od jutra do večera v studiu, sonca je bilo tiste mesece vsaj za Staša in zame bolj malo ... Torej, v glavnem naporno, a zabavno.«

Vaše skladbe imajo zelo različno sporočilnost …

»Res je. Na splošno so pesmi zanimive ravno zaradi besedil. Če začnemo pri Vedno bo tako, ki jo večinoma poznajo; to je skladba o prijateljstvu znotraj banda, in o tem, kako si želimo, da bi bili zmeraj lahko del tega. Pogled je mešanica mojih čustev ob prebolevanju bulimije pri šestnajstih letih. V sebi ima nekaj pozitivnega, zato je pri publiki tudi naletel na dober odziv, pogosto so ga tudi predvajali na radiu. Meni je sicer najljubši komad I'm Cool, za katerega si želim, da bi ga vsi poznali … Big Star je bil originalno angleški, in mogoče prevod ni najbolj posrečen, leti pa na tiste, ki so v glasbi samo zato, da smetijo po njej.«

Precej skladb na vašem prvencu je v angleščini. Načrtujete tudi prodor v tujino?

»V bistvu poanta ni v tem, da hočemo na tuj trg. Seveda si tega želimo, a niso zaradi tega naši komadi v angleščini. Slovenščina hitro postane zelo patetična, če je ne znaš prav uporabiti. In jaz je v tistem času nedvomno nisem znala, lažje se je bilo malo igrati z angleščino. Obljubim pa, da bo naslednja plošča cela slovenska, saj se skladbe z besedili v angleščini slabo obnesejo na živih koncertih, publika ne poje s tabo. To je pa seveda tista pika na i, ki potem manjka.«

Kako to, da ste se odločili vse skladbe z albuma objaviti tudi na spletni strani?

»Meni se to zdi super. Preden nekdo kupi ploščo, lahko vsaj sliši, kaj bo dobil. Pa tudi če je ne kupi, je glavno, da se glasba širi. To je bistveno bolj pomembno, kot pa samo prodajati. Jasno nam je, da ne bomo s ploščo nič zaslužili. Poleg tega tudi mi radi 'pobiramo' glasbo drugih izvajalcev, tako da je pošteno, da še sami potem nekaj ponudimo. Sploh pa je spletna stran namenjena prav temu, da se predstavimo, kar pa najlažje storimo z glasbo. Čeprav imamo založbo, smo se z njo uspeli dogovoriti, da nam to dovoli. Poleg tega preko interneta lahko natančno vidimo, kaj točno je publiki všeč. Nekatere skladbe se vrtijo na veliko, nekatere pa imajo zelo malo predvajanj.«

Zakaj ste si nadeli prav ime Angee?

»Pojma nimam.«

Kako bi opredelili zvrst glasbe, ki jo ustvarjate? So vaše usmeritve že od začetka enake?

»Na tej točki bi rada povedala, da je ustvarjanje glasbe zelo odvisno od tega, ali jo delaš doma, zleknjen na kavču, kjer si lahko izmišljuješ, daš v komad vse, kar ti paše, in sproti posnameš, potem pa rečeš, da je to industrial punk ali ska s primesmi popa … A skladba na ta način ne zaživi. Čeprav sva midva s Stašem v zadnjem času veliko skladb naredila prav na ta način, doma za računalnikom, nama je obema še kako jasno, da to ni to. To uporabiš takrat, ko ni časa za vaje in enostavno moraš doma nekaj početi. Ne moreš pa temu reči komad. No, da preidem k bistvu – v živo najraje igramo skladbe, ki so nastale na našem prostoru za vaje. Predvsem radi igramo glasno rock glasbo, mi temu rečemo 'divjačina'. To je tisto, kar so igrali uporniški angleški bandi pred kakimi dvajsetimi leti, ko so se upirali sistemu in vsemu, kar jim je šlo na živce. Všeč nam je, da so imeli s svojo glasbo nekaj povedati. Tudi sami težimo k temu, da naša glasba ne bi bila po domače rečeno 'kar nekaj', ampak da imajo komadi sporočilnost. Meni so, na primer, všeč teksti z jasnim sporočilom, pa tudi njihovo čisto nasprotje, besede brez pomena, ki se dobro slišijo. Usmeritev pa se vedno spreminja, nikoli se ne zjasnimo do konca. Recimo, da nam je všeč groovy rock …«

Za vami je že nekaj samostojnih koncertov. Se katerega še posebej radi spominjate?

»Zmeraj smo bili sprejeti kot dobra skupina, a revolucije ni bilo v zraku. Danes je dovolj dober žur in to je škoda. Malenkosti niso več tako pomembne, važno je, da je bend 'jukebox' in igra vse po spisku. A tu se zgubi izraz benda. Na enem izmed prvih promocijskih koncertov plošče I'm Cool smo doživeli polne prve vrste in norenje na naše komade, prerivanje, v zraku je bil dim in plapolale so zastave, na koncu so nas priklicali z vzkliki 'Jeeseeeniceee'. Žal to ni bilo v Sloveniji …«

Kakšne glasbene načrte imate v prihodnje?

»Želimo si bolj spoznati sebe kot posameznike in skupino kot celoto. Ko nam bo to uspelo spraviti v glasbo, bo naš glasbeni izraz še bolj iskren in prepoznaven. Vse ostalo, novi komadi in plošča bodo prišli za tem.«