Rada je imela komando

Spomine na otroška leta je tokrat obujala Domžalčanka Špela Grošelj, pevka skupine Atomik Harmonik.

Kako in kje ste preživeli otroška leta?

»Otroška leta sem preživela zelo lepo. Živela sem samo z mamo, a sem tudi očeta videvala pogosto. Bila sem najmlajši otrok v Grošljevi družini, moja najmlajša sestrična je dvanajst let starejša od mene.«

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

»Veliko stvari, predvsem to, da se je mami zelo trudila pri vzgoji, me angažirala v vse možne tečaje in me vozila na pevske, plesne vaje, angleščino ... Skratka, bila sem zelo aktiven otrok.«

Kaj ste se najraje igrali s prijateljicami?

»Z eno leto mlajšo sosedo Tino sva se družili tam do sredine srednje šole. Najraje sva skakali 'gumi twist' in česali punčke. Spomnim se, da je imela ona punčko, ki si ji s posebnim glavnikom lahko celo pobarval lase.«

Ste že kot deklica sanjali o glasbeni karieri?

»Že malega sem zelo rada pela. V trgovini sem trgovkam na blagajni vedno pela 'Debelo dekl'co', haha. Pri šesti letih sem začela peti v otroškem pevskem zboru RTV Slovenija, pri desetih sem prvič nastopala na Karaokah, pri sedemnajstih letih sem se pridružila Foxycam.«

Kakšen otrok ste bili? Nagajiv?

»Bila sem zelo živahna, sem pa imela izredno spoštovanje do staršev. Mama je imela izredno avtoriteto, za kar sem ji danes zelo hvaležna. Rada sem se družila s prijateljicami in imela vedno komando v družbi, haha. Menda je že vzgojiteljica v vrtcu dejala, da bom v prihodnosti gotovo zelo močna osebnost, ki bo želela imeti vse stvari pod kontrolo.«

Nam zaupate kakšno neumnost, ki si jo ušpičili kot otrok?

»Enkrat sem preprosto 'ušla' od doma. Stara sem bila šest let in mami mi – ne spomnim se zakaj – ni dovolila iti k prijateljici Tini, pa sem ji rekla, da se bom na hodniku igrala z gumi twistom. A sem preprosto šla skozi vrata in se cel dan sprehajala po Domžalah. Potem sem jih poslušala cel večer.«

Kakšno glasbo ste poslušali v otroštvu?

»Andreja Šifrerja in Hajdi, v puberteti pa že vse tuje 'boy bande'.«

Ste bili vzorna učenka?

»V osnovni šoli sem bila najboljša učenka, zelo sem bila zagnana in popolna perfekcionistka. Zame so obstajale samo petice, kar je bilo manj, je bilo zanič. To sem si v glavo vcepila v petem razredu, ko sem se odločila, da se bom vpisala na Gimnazijo Bežigrad. Mami me je pogosto skušala 'prizemljiti', da ocene niso vse, ker bo v srednji šoli vse drugače in me skušala pripraviti na preskok iz osnovne v srednjo šolo, ki pa je bil potem res kar sunkovit.«

Se vam je kakšna šolska dogodivščina še posebej vtisnila v spomin?

»V šoli v naravi v Fiesi sem sobo delila s tremi dekleti, med njimi je bila tudi drobna in gibčna sošolka Saša. Nekoč mi je 'čigumi' padel na streho nižjega prizidka, ki se je držal naše sobe. Sašo sem nahecala, naj gre na streho po čigumi, ker pa se je pisala Strehar sem zraven vpila: 'Streharca na strehi!' Na koncu smo vse dobile kazen, vzgojiteljica pa nas je za ušesa, haha.«

Kakšni so danes vaši spomini na otroška leta?

»Zelo lepi, imela sem zanimivo in barvito otroštvo, predvsem pa sem hvaležna mami, ki me je v vseh dejavnostih podpirala in me naučila, kako vztrajati pri določenih stvareh, kar mi bo koristilo celo življenje.«