Sedmica: Politični vrtiljak

Čas pred volitvami je čas političnih in gospodarskih čudežev.

V tem vmesnem obdobju med dvema oblastnima opcijama imajo namreč kandidati za visoke politične funkcije jasne odgovore na vsa zapletena vprašanja, ki zadevajo celostno upravljanje s podjetjem, ki mu rečemo država. Takrat vedo vsi vse in z levo roko rešujejo brezposelnost, javni dolg in javna naročila, takšne in drugačne zaostanke v javnem sektorju, korupcijo, napotitev slovenskih vojakov ter policistov na krizna območja v tujino in vse druge križe in težave, ki jih prinaša vsakdanje življenje oziroma resničnost. V času pred volitvami ni težko dvigniti niti minimalne plače niti minimalne pokojnine. V tem času se malo ali sploh nič ne govori o odpuščanjih, o zavoženih naložbah, o političnem kadrovanju in o podobnih nevšečnostih. Razen, kajpada, v primeru, da se s tem diskreditira političnega nasprotnika. Zagotovo pa v tem času nikomur ne pade na misel, da bi mogoče volivce kratkočasil, da ne rečem obremenjeval s takšnimi malenkostmi, kot so, recimo, cvetlične dekoracije v prostorih državnega zbora.

Že naslednji dan po sestavi nove vlade se stvari počasi, a zanesljivo spet postavljajo na noge in na realna tla. Zelo kmalu so na sporedu, denimo, nova odpuščanja, o dvigu najnižje pokojnine pa ni več ne duha ne sluha. Pred očmi javnosti se začnejo spet vrteti stare zgodbe o (ne)uspehu slovenskega tranzicijskega gospodarstva na eni strani in bogatenju ključnih akterjev na drugi. Ali drugače, na dan prihajajo podrobnosti o kopnenju javnega denarja v zdravstvu ali z naslova graditve avtocestnega križa, zgodbe o milo rečeno sumljivih menedžerskih odkupih podjetij in z njimi povezanimi zadolžitvami pri državnih bankah, o sanjskih individualnih pogodbah na račun denarja davkoplačevalcev in o podobnih umazanijah, da ne rečem svinjarijah.

Šolski primer umazanije, ki tako močno zaudarja, da bolj sploh ne bi mogla, so NLB, Elan in Istrabenz. V prvem primeru naj bi nekdanjemu predsedniku uprave lastniki, se pravi država, izplačala za milijon evrov v preteklosti neizplačanih nagrad, pri čemer je gospod, ko je bil še car med carji, raje kot obetavna podjetja financiral vprašljive menedžerske odkupe. V primeru Elana, ki komaj še diha, gre prav tako za sumljive nagrade izbrancev na eni strani ter enaintrideset milijonov evrov bančnega dolga na drugi. V primeru Istrabenza pa gre za milijardo evrov bančnega dolga ali, povedano po domače, za zavoženo nekdaj cvetoče družbeno podjetje.

V vseh treh zgodbah (in tudi drugih podobnih zgodbah), ki so še do nedavnega veljale za zgodbe o uspehu, se kot na vrtiljaku vrtijo ene in iste osebe, katerih kariere so si podobne kot jajce jajcu. Ključni nosilci teh zgodb so domala brez razlike prehodili eno in isto pot. Ta pot je bila speljana od obetavnih mladinskih funkcionarjev nekdanje ZSMS, preko politične vloge v vplivne gospodarske ali bančne sfere.

Povedano drugače, rdeča nit vseh treh aktualnih vročih zgodb je tesna prepletenost politike in gospodarstva, javnega in zasebnega. Gre za javni vrtiljak, na katerem sedijo eni in isti ljudje, le da ti ljudje sedijo vedno na drugem sedežu. In bojim se, da tega vrtiljaka ne bo ustavil niti aktualni vladni predsednik Borut Pahor.