Vedno sem slikal iz užitka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2009 / 06:00

Akademski slikar Zmago Puhar je med Kranjčani zagotovo eden najbolj prepoznavnih likovnih ustvarjalcev.

Bodisi po slikah, ki visijo po hodnikih in pisarnah številnih javnih ustanov, bodisi po svojem predanem likovnem pedagoškem delu. V več kot tridesetih letih delovanja je polepšal številne naše poglede in naučil razmišljati v barvah mnoge mlade in nekoliko starejše Kranjčane. Ob občinskem prazniku konec minulega leta je prejel veliko Prešernovo plaketo Mestne občine Kranj.

Dve leti nazaj ste »prestopili« med slikarje svobodnjake in to po skoraj tridesetih letih pedagoškega dela in likovnega ustvarjanja. Kaj je bilo tisto, kar vas je takrat kot diplomanta Akademije za likovno umetnost, polnega idej in ustvarjalnih moči, zaneslo med otroke na osnovno šolo za učitelja likovnega pouka?

»Akademijo sem končal leta 1976, naslednje leto pa sem študij potrdil še z diplomo. Nameraval sem vzeti nekaj mesecev predaha, da razmislim, kako in kaj bom v prihodnje, nakar me je poklical takratni ravnatelj OŠ Staneta Žagarja v Kranju, ali lahko zaradi odsotnosti učiteljice pridem za tri mesece učit likovni pouk. Saj bo hitro mimo, sem si mislil in sprejel. In ti trije meseci so se na neki način raztegnili vse do danes, saj likovne delavnice vodim tudi v okviru družinskega podjetja Puhart.«

So vas starši priganjali v službo?

»Nihče me ni priganjal. V bistvu sem naredil uslugo ravnatelju, hkrati pa sem še nekaj zaslužil. Je pa res, da sem že v času študija dobil spodbude za pedagoško dejavnost. V okviru nekaterih pedagoških predmetov smo imeli tudi nastope po ljubljanskih osnovnih šolah. Ti boš dober za otroke, imaš talent za poučevanje, je ob eni takih priložnosti dejal prof. Milan Butina. No, moje nadomeščanje na osnovni šoli se je potegnilo na deset let. Potem me je slikar Herman Gvardjančič, ki je odhajal za profesorja na Pedagoško fakulteto, povabil, naj ga zamenjam na takratni Zvezi kulturnih organizacij v Kranju. V zvezi oziroma kasnejšem nasledniku, Skladu za ljubiteljske kulturne dejavnosti, sem bil zaposlen skoraj dvajset let, sprva predvsem kot likovni pedagog, kasneje pa sem skrbel tudi za področje drugih vizualnih umetnosti, kot so film, video, fotografija. Moje delo na skladu je v zadnjih letih sicer postalo kar precej birokratsko, a sem se, to lahko rečem, tam do pred nekaj leti zelo dobro počutil.«

Spomladi 2007 pa ste skupaj s sestro Petro, hčerjo Evo in sinom Mitjem začeli delovati v družinskem podjetju Puhart …

»Pobudnica je bila Petra, ki se spozna na kulturni menedžment in je že nekaj časa razmišljala o družinskem podjetju. Sedli smo za mizo, se pogovorili in se odločili, da ustanovimo podjetje Puhart. Še danes sem vesel, da smo ravno v tistem času srečali direktorja kranjske Pošte Mirana Čehovina, ki nam je za primerno najemnino ponudil podstrešne prostore pošte, kjer zdaj že tretjo sezono potekajo likovne delavnice za otroke in odrasle, hkrati pa sem si tu uredil tudi svoj atelje. Lahko rečem, da prostor živi.«

Imate občutek, da v zadnjih dveh letih poleg vašega pedagoškega dela v okviru Puharta več časa posvetite tudi lastnemu likovnemu ustvarjanju?

»Kjerkoli sem bil v službi, povsod je bil prostor, v katerem sem lahko slikal tudi svoje stvari. Mogoče je bila to neka potuha, da doma nikoli nisem naredil ateljeja. V prostorih Puharta se počutim odlično, čez dan so v glavnem likovne delavnice, zvečer, ko ni pouka, zaprem vrata, prižgem radio in v miru lahko delam tisto, kar sem si tisti dan zamislil. Pravzaprav nikoli v tridesetih letih nisem delal tako veliko kot zdaj tukaj. Tudi ob torkih dopoldne, ko nimam nobenega tečaja, me dobite tukaj.«

V zadnjem času tudi precej razstavljate. Na vsaki naslednji razstavi opažam vedno nova in nova dela …

»Nekdaj sem še zadnji večer pred odprtjem popravljal še zadnje dve, tri slike za razstavo, danes vselej izbiram med deli. To je posebno zadovoljstvo, ko te povabijo k razstavi in nisi do zadnjega dneva v dvomih, ali boš imel dovolj del. Zdaj se odločam, ali bom pokazal slike, ki sem jih že razstavil, ali bodo to doslej še nerazstavljena dela. Včasih sem si kakšno svojo sliko šel sposodit tudi v dnevno sobo, h kateremu od mojih kolegov. Čeprav moram priznati, da imam bolj slabo evidenco, kam sem prodal ali podaril kakšno svojo sliko.«

To zagotovo vpliva tudi na vaš likovni razvoj, na iskanje novih likovnih konceptov. Tudi na še aktualni razstavi v galeriji Mestne občine Kranj je moč opaziti, da znotraj svoje prepoznavne likovne govorice iščete nove smeri ...

»V zadnjem času me najbolj vleče v abstraktno slikarstvo, ki ga razvijam znotraj mojega sicer razpoznavnega likovnega sloga. Seveda pa vsake toliko časa naslikam nekaj del iz mojega repertoarja, ki je ljudem zelo blizu, cvetlice, petelinčke, ptičke, moje »Kranje«, po katerih me Kranjčani najbrž še toliko bolj poznajo. Spomnim se, da mi je nekoč, ko sem imel razstavo samo »Kranjev«, dr. Cene Avguštin dejal, da sem v mojih slikah zadel bistvo Kranja. Moj Kranj ni delan v naravi, ampak je nasprotno očiščen, geometriziran, ni dimnikov, ni anten, žlebov … predvsem je konkreten Kranj z okroglim stolpom na Pungertu, tremi cerkvenimi stolpi, starim selom mesta, nebotičnikom, Storžičem v ozadju, včasih vodovodnim stolpom …«

Prepoznavam vas po izrazitih barvnih kontrastih …

»Že od mojih začetkov gradim na močnih barvnih kontrastih, ki so ostro in natančno razmejeni. Če sem po naravi včasih mogoče nekoliko površen, pa so moje barve in linije na mojih slikah stroge, ostre, natančne. Lahko bi rekel, da v mojih slikah vlada neki red. Barve so žive, mogoče tudi zato, ker se ponavadi lotim slikanja takrat, ko sem dobre volje. Pri svojem delu uživam. Nikoli ne bom rekel, da sem do rezultata prišel s trpljenjem, nasprotno, slikanje mi je bilo vedno v užitek.«

Imate kdaj občutek, da pri vašem pedagoškem delu prav tako učencem naprej posredujete »vaš slog«?

»Pri likovnih delavnicah sem zelo odprt. Seveda se vse dogaja v ateljeju, kjer visi veliko mojih slik. Sprašujejo me, ali sem pripravljen zunaj zastavljenega programa pokazati, kako jaz delam svoje slike. Tako se zgodi, da tudi zaidemo na »moje področje«. Pokažem jim postopke, način slikanja …«

In potem nastane kakšen odrasel »mladopuharjevec«. Se je tudi hči učila vašega načina slikanja?

»Slabo. Kar sem jo učil slikanja, sem jo pripravljal na sprejemne izpite, vadila sva študijsko risanje. Med njenim študijem se je najin »likovni kontakt« povsem prekinil. Ona dela povsem drugačne zadeve kot jaz.«

Rekli ste, da se pri likovnih delavnicah držite določenega programa …

»Seveda. Marsikateremu tečajniku bi mogoče ustrezalo, da bi slikali le po želji, a ne gre tako. Na začetku vsem povem, kakšen je program, po katerem bomo delali. To pomeni, da ne bomo zgolj slikali tihožitja, narave, domače hiše in podobnega, ampak jim bom razložil tudi nekatere teoretične stvari, o perspektivi, barvnih kontrastih, pa o materialih, motiviki in podobnem … Pomembno je, da se vzporedno z učenjem slikanja tudi vsaj nekoliko izobrazijo o tem, kar delajo. Seveda pa se poskusimo v različnih tehnikah slikanja od akvarela, slikanja na platno do risbe in grafike. Se pa vsako leto že na začetku tudi kakšen premisli. Zdaj imam skupino, ki že tretje leto vztraja v mojem programu in je že med seboj navezala tesnejše stike. Jaz imam predvsem odrasle skupine, Eva pa se je specializirala za otroke. Tu pa je še pripravljalnica za sprejemne izpite bodisi srednješolcev na akademijo, pedagoško ali arhitekturo, bodisi osmo in devetošolcev na srednjo šolo za oblikovanje.«

Vas likovne kolonije še pritegnejo?

»Me. Vendar pa za kaj več kot eno, mogoče dve na leto, ni časa. Lani sem bil v Banja Luki in bilo je fantastično. Zelo dobra je bila kolonija na Sinjem Vrhu … Poleg tega pa tudi sam vsako leto organiziram kolonijo, devet let je bila ta v Premanturi, sedaj pa je že šesto leto v Pineti v Novigradu.«

Kakšen občutek vam daje velika Prešernova plaketa?

»Zdelo se mi je fino, tudi zato, ker je občina nagrajencem namenila tako pozornost. Skorajda ga ni bilo znanca, ki ne bi vedel, da sem dobil to nagrado. Na ulici so me ustavljali in mi čestitali. Zdelo se mi je zelo iskreno.«

Kranjčani dobro vemo, za katerega Puharja gre …

»Puharja, ki je bil tudi sam od nekdaj Kranjčan in še vedno je.«