Tisti z dolgim vratom

Fant, šestindvajsetih let in s smešnim klobukom, okrog katerega je bila navadna vrvica ... Kratka zgodba, ki jo je Raymond Queneau napisal na devetindevetdeset različnih načinov in jo naslovil Vaje v slogu, je odrsko izvedbo v režiji Gregorja Čušina dobila tudi v izvedbi gledališke skupine Farnega kulturnega društva Koroška Bela.

Avtobus S v času prometne konice, na njem omenjeni tip, ki se obregne ob soseda, ki mu potem očita, da se vedno zadene obenj. Potem sede na prosti sedež, kasneje pa je spet opažen, kako kramlja s tovarišem, ki mu omeni, da bi si na plašču moral dati prišiti še en gumb … Vaje v slogu, kultno delo Raymonda Queneauja iz leta 1947, v katerem ta kratki, na videz povsem nepomemben dogodek opiše na devetindevetdeset različnih načinov, ki je doslej doživelo že mnogo odrskih uprizoritev, ima odslej svojo različico tudi v izvedbi igralske skupine Farnega kulturnega društva Koroška Bela. Dolgoletni režiser v društvu, domačin s Koroške Bele Gregor Čušin, sicer dramski igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem, je tudi tokrat s sicer že izkušeno igralsko skupino, povečano z novimi mladimi igralskimi močmi, pripravil izvirno in nadvse duhovito odrsko izvedbo. V gledališki ekipi se tokrat »na avtobusu peljejo« izvrstni Jože in Meta Horvat, Mira Medja, Andrej ter Ana in Jernej Palovšnik, Sonja Podobnik in Rok Vengar.

V slabi uri nam igralska skupina predstavi slabo tretjino vseh zgodb. Na odru si sledijo druga za drugo, hkrati pa se liki iz prejšnjih različic bodisi zgolj s svojo prisotnostjo ali mimiko bodisi z medklici pojavljajo tudi v vedno novih različicah. Igralci se med seboj izmenjujejo na odru, domala vsi se preizkusijo v vsakem liku, sodelujejo v »zboru«, kadar je to potrebno in vsak na svoj način predstavljajo zgodbo z avtobusa. Naj bo to na filozofski način, kot zbor branjevk, ki se na vse skupaj odziva predvsem z medmeti tipa oh in ah, v pesniškem stilu, kot rahlo vinjen državljan ali pa kot upokojenec, pozabljiva šolarka, ki se trudi obnoviti zgodbo, najstnik v današnjem besednjaku mladih, ali pa kot zoprni jamrač … »Prebrali smo posamezne različice zgodb in si pri tem tudi izbrali, v kateri bo kdo odigral kakšen lik,« je povedal Andrej Palovšnik in dodal: »Tako je vsak lahko povedal, v katerem liku se najbolje počuti in mu je značajsko najbližji, kar je bržkone tudi režiserju olajšalo delo.« Dobro počutje igralcev v njihovih raznolikih vlogah je seveda moč zaslediti tudi iz dvorane. To igralcem omogoča tudi občasno improviziranje, za katerega gledalci niti ne opazimo, da to je, zagotovo pa le-to prispeva k sproščenosti igralcev na odru, kar je zagotovo pomemben moment ljubiteljskih gledaliških predstav. V tem so igralci Farnega kulturnega društva nedvomno zmagovalci. Kot so povedali igralci, so predstavo ustvarjali približno mesec in pol, vaje so posebej v zadnjih tednih potekale po trikrat na teden bodisi skupaj ali s posameznimi igralci.

Scena je komorna, oblikovana iz »prehodnih paravanov«, kar sploh ne moti, saj igralci s svojimi malenkostnimi, a korenitimi preoblekami tudi menjajo situacije, kakršne pač zahtevajo posamezne različice zgodbe. V pomanjkanju časa in pogostnosti nastopanja med posameznimi prizori, preoblačijo in dodajajo predvsem modne dodatke, kot so kape, klobuki, kravate, očala, lasulje, brade, palčke, torbe in cekarje …

Predstavo Vaje v slogu so doslej uprizorili trikrat, glede na komedijski značaj, prepričljivo igralsko ekipo in konec koncev majhno z lahkoto premakljivo sceno, pa bi jih lahko videli še v marsikaterem kulturnem domu po Gorenjskem in Sloveniji, da ne rečem tudi v vsaki malo večji avli poslovne stavbe ali podjetja.