Sedmica: Harmonični kaos

Če vzamemo za merilo javne nastope vladnega predsednika Boruta Pahorja, je vladajoča ekipa spevna kot Rapsodija v modrem Georga Gershwina.

Žal gre le za umetniški vtis za oči in ušesa javnosti, resničnost je precej manj harmonična. Pravzaprav je dejansko stanje v aktualni slovenski vladi do skrajnosti neubrano, če na kar kaotično. V prispodobi povedano, je za vladne razmere značilen harmoničen kaos.

Prvi odgovoren za razmere v vladajoči koaliciji je, kajpada, predsednik vlade Borut Pahor. Če namerava ta vladi predsedovati celoten mandat, pomeni prihodnja štiri leta, se bo moral za začetek odločiti, s kom je pravzaprav v vladni koaliciji; poleg z DeSUS in LDS še z Zares in njenim predsednikom Gregorjem Golobičem ali s prvima dvema strankama in z opozicijsko SDS ter njenim prvakom Janezom Janšo. Po drugi strani se mora Gregor Golobič sprijazniti z izidom volitev in sprejeti dejstvo, da je predsednik vlade Borut Pahor in ne on, se pravi Gregor Golobič.

Ko bodo vplivna področja in razmerja znotraj vladne koalicije (v dobro Slovenije, da se razumemo) razčiščena ter za vse sprejemljiva, bo prikritih in odkritih trkov različnih interesnih sfer, da ne rečem fevdov, bistveno manj. Potem, denimo, se ne bo Gregorju Golobiču niti sanjalo, da bi lahko zaradi drugih, domnevno nepreložljivih obveznosti zamudil sestanek koalicijskega vrha. Ali, drugače, potem bo tudi Gregor Golobič točen najmanj tako, kot je točna švicarska ura, če ne bo na sestanek prišel celo minutko ali dve pred vladnim predsednikom. Je pa – samo mimogrede – dobro operirati z logiko, da bi morala biti vplivna področja in razmerja jasno razdeljena pred samim podpisom koalicijske pogodbe in ne mesece po prevzemu vlade ali, kar je še slabše, sploh nikoli.

Približno isto kot za aktualnega vladnega predsednika Boruta Pahorja in za ministra za znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča velja za vodjo največje opozicijske stranke Janeza Janšo. Tudi ta se mora spustiti na realna tla, priznati volilni poraz na septembrskih državnozborskih volitvah in iskati napake ter slabe politične in gospodarske rešitve vladajoče koalicije, kot se za pošteno koalicijsko držo pač spodobi, ne pa s predsednikom vlade Borutom Pahorjem sklepati teoretično sicer mogoče (spomnimo se nekdanje Socialistične zveze delavnega ljudstva ali kratko SZDL), malo manj mogoče in čisto nemogoče politično gospodarske zveze in pakte. Čisto nemogoče, da ne rečem komično, je na primer to, da nastopa nekdanji zunanji minister v (najmanj) treh javnih vlogah: a) v vlogi posebnega odposlanca vladnega predsednika, b) v vlogi člana vlade Janeza Janše v senci in c) v vlogi nesojenega slovenskega veleposlanika na Dunaju.

Če ne bi bila trdna in konsistentna, da ne uporabim izraza harmonična vladna koalicija za Slovenijo vitalnega pomena, bi bil vladajoči kaos bolj ali manj duhovita politična paradigma. Rekla bi, da je mineštra, ki jo je vladna koalicija skuhala v kombinaciji z opozicijsko SDS oziroma z njenimi vplivnimi člani, Sloveniji vsaj toliko nevarna kot domnevna gospodarska kriza. In sicer tako v gospodarskem kot tudi v političnem smislu.