Anton je zbiratelj vsega starega

Anton Jereb je v svojem bivališču na Jezerskem uredil muzej starih predmetov. Zbira jih že 32 let in jih rad pokaže obiskovalcem Jezerskega.

Jezersko - Že od malih nog ga zanimajo predmeti, ki so jih uporabljali naši predniki, od kmečkega orodja do posode in pohištva. V Antonovi zbirki je kakih dva tisoč predmetov, ki jih je lepo sistematično razvrstil po petih prostorih svoje hiše na Jezerskem. To je hiša, v kateri so nekdaj prebivali hlapci in dekle mogočne Ankove domačije, poleg nje pa je tudi stara kašča, prav tako preurejena v muzej. Kašča je po Antonovih podatkih iz leta 1770, letnica je tudi vrezana na njeni zunanji leseni steni, Ankova domačija pa nosi častitljivo letnico 1554. Kot da bi zgodovina, ki obdaja Antonovo bivališče, napajala tudi njegovo ljubezen do vsega starega, kar so nam zapustili naši predniki. Anton nam razkaže svoj muzej in v njem nekaj najljubših eksponatov. Pravi, da mu je najljubša lesena krošnja, s katero so včasih nosili hrano in druge potrebščine na Češko kočo. Težko je dobil ta okoli 120 let stari predmet in zanj je odštel tudi precej denarja, nemara mu je tudi zato še posebej dragocen. Najpomembnejše pa je sporočilo, ki ga taki predmeti prinašajo današnjim ljudem. Pričajo o tem, kako so nekdaj živeli, s koliko truda so tovorili vsakdanje potrebščine v visokogorje, kar si ob današnjem tehnološkem razvoju težko predstavljamo. Anton pokaže tudi lesen voz za prevoz čebel. Star je okoli sto let, ročno ga je izdelal domačin z Jezerskega, posebno zanimiv pa je zato, ker ima lesene tudi vzmeti. Tako se na makadamski cesti ni preveč tresel in čebele so mirneje prenašale vožnjo. Za vsakim predmetom tiči zgodba o tem, kaj je nekdaj predstavljal ljudem, kako so ga uporabljali, kako so ga imenovali, v kakšnem stanju ga je zbiratelj dobil, kako ga je obnovil in shranil, kaj ima o njem povedati svojim obiskovalcem. Tudi o lesenih ceveh, po katerih je svoje čase tekla znamenita jezerska slatina. Ko so kopali za gradnjo vikendov, so jih izkopali in hoteli zavreči, toda Anton jih je vzel, obnovil in uvrstil v svojo zbirko. Še veliko takih zgodb bi lahko povedali. Anton pa še naprej zbira stare predmete, rešuje tisto, kar drugi ljudje zavržejo, ker se ne zavedajo zapuščine svojih prednikov. Precej jih ima še v »bunkerju«. Njegova želja je, da bi se zbirka ohranila in da bi ostala Jezerskemu, kajti ravno od tu je polovica vseh predmetov.