Novoletni obeti

Rdeča nit večine pogovorov je recesija. V ljudi se je naselil strah in čeprav nam vlada zatrjuje drugače, ne vem, kdo temu verjame. Bolj kot kdajkoli se bo treba zanesti nase.

Letošnje leto bo naklonjeno prilagodljivim ljudem. Nimam ideje ali rešitve za vse tiste, ki bodo odpuščeni in žrtve v imenu dobička. Vedno je bilo, je in bo tako, da prvi občutijo krizo najšibkejši. Pri tem me ne skrbi toliko za odrasle kot za otroke. Otroci težko razumejo, da je denar sveta vladar, in pomanjkanje v družini ne vpliva samo na materialne dobrine, ampak tudi na medsebojne odnose. Napetost, stiske, prepiri in tudi bolezni so posledice, ki jih prinese izguba dela. V težkih časih se pokaže prava povezanost v družini in to je merilo ljubezni. Pomembno je, kako se pogovarjamo in da skupaj iščemo rešitve. Z otroki bodimo iskreni, vendar jim ne nalagajmo svojih bremen in stisk. Otroci so otroci in ne morejo razmišljati kot odrasli. Za življenje jih ne smemo opremiti z jamranjem in s čakanjem na zadetek na lotu. Lahko jim pokažemo, kako se je potrebno boriti in iti naprej, kljub težkim časom. Razmišljajmo na široko. Dokler smo zdravi, lahko delamo marsikaj. Delo v tovarni je bolj ali manj stalno in na neki način nam zagotavlja varnost. Pa vendar, je temu res tako? Danes ni nobena služba več »do penzije«, tako kot je bilo to včasih. Najtežje je ljudem, ki imajo samo še nekaj let do upokojitve. Za mlajše pa so rešitve. Včasih se celo izkaže, da je bila kriza koristna, če jo izkoristimo s svojimi močmi in talenti. Veliko ljudi je poiskalo novo delo, lotili so se samostojnega posla in našli so drugačne poti do zaposlitve. Človek je sam sebi največji sovražnik. Najhujše omejitve si postavimo sami – česa ne znamo, zmoremo ali nočemo. Odnos do dela in velika motivacija sta nam v pomoč. Nihče ne bo potrkal na vrata in rekel »za vas imam delo«. Otroci nas potrebujejo. Zanje smo odgovorni starši in ne država. Zato dajmo od sebe najboljše, kar zmoremo.