Ujeta v času

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. januar 2009 / 06:00

Zgodba o ženski, ki sem jo občudovala

Njen prijatelj me sprva ni želel niti pozdraviti. Zdelo se mi je, kot da ne hotel Rebekino pozornost deliti s komerkoli. Na vsakem koraku mi je nagajal. Zraven pa se je nenehno smehljal, a na njegovo igrano kavalirstvo nisem nasedla. Očitno je bilo, da je bila antipatija obojestranska. Od strani sem ga opazovala, trdno prepričana, da Rebeko izkorišča, kolikor le more.

Verjetno je bila podobnega mnenja tudi Rebekina hčerka, saj je bila s svojo odločitvijo, da domači prag ne prestopi toliko časa, dokler bo tam tisti »zajedalec«, resno pripravljena na »vse«.

A Rebeka se je v svoji trmi, ki je včasih nisem povsem razumela, že odločila. Videlo se ji je, da jo je strah samote in zato je bil tudi tisti siten starec dovolj dobra izbira, da jo je zvečer, ko je prišla iz službe utrujena domov, vsaj eden pričakal na pragu.

A Wolfgang se je v svoji pretkanosti zavedal, da je vsak, ki zmoti novo nastalo idilo, njegov potencialni sovražnik. Tako se je obnašal tudi do mene in čeprav se je nenehno prijazno smehljal, naju z Rebeko niti za sekundo ni pustil same, da bi se lahko po babje pogovarjali. S svojimi tihimi, drsajočimi koraki se je iznenada prikazal na vratih in prinesel kavo, čaj ali kaj drugega. Rebeki se je ob tolikšni pozornosti, ki je v zakonu nikoli ni bila vajena, kar samo smejalo.

Njegovo psihološko nasilje se je z vsakim letom bolj stopnjevalo. Nazadnje jo je prisilil, da nas je prenehala vabiti k sebi in če se je že kdaj oglasila po telefonu, je poklicala iz službe.

Ko je zbolel, ni dovolil, da ga odpelje v bolnišnico, ampak je vztrajal, da je vzela dopust ter ga sama negovala doma. To sploh ni bilo enostavno, ker je imela zelo odgovorno službo, a zato, da se mu ne bi zamerila, je marsikaj tvegala …

Po Wolfgangovi smrti so na plan »prilezli« njegovi nečaki in malo je manjkalo, pa bi jo sodno preganjali, češ da je »izkoriščala« ubogega in nebogljenega starčka. K Rebeki so se pripeljali s tovornjakom in iz hiše pobrali vse, do zadnje slike, za katero so menili, da je bila last njihovega strica. Rebeka je bila takrat preveč utrujena od neprespanih noči, da bi kakorkoli reagirala.

»Naredite, kar hočete,« jim je rekla.

A je bilo očitno, da so bili nečaki zadovoljni že s tem, da so odpeljali dragocenosti, za katere so se bali, da jih bo obdržala Rebeka …

Ko je bila spet svobodna, nas je spet večkrat prišla obiskat. Žal je še nekaj časa trajalo, da se je spet začela smejati.

Nekoč me je presenetila z odločitvijo, da obišče mladostne prijatelje v Argentini.

»Potem se bom upokojila in srečno živela do konca življenja,« je dodala.

Vrnila se je šele čez kakšne tri mesece. Bila je vsa sijoča, srečna in zadovoljna.

»Srečala sem svojo prvo ljubezen,« mi je napisala v mailu. Nič mi ni bilo jasno.

Potem pa me le pokliče in mi pove podrobnosti. Na obisku pri nekdanji sošolki, s katero sta vzdrževali stike, je povsem slučajno srečala Paola, s katerim sta bila fant in dekle, ko je bila stara komaj šestnajst let.

»Zaradi njega sva z možem imela nič koliko prepirov, saj mi je očital, da v zakon nisem prišla nedolžna. Ni razumel, da je bil Paolo zgodovina …«

Z bivšim fantom se ni srečala več kot 45 let. V tem času je sicer osivel, a žar v očeh je še zmeraj gorel in ko ga je Rebeka ob snidenju objela, se ji je zdelo, kot da so leta izginila in da je spet stara šestnajst let.

»Tudi on je občutil podobno. Zaupal mi je, da je preko moje mame nenehno ostajal v posrednem stiku z menoj, saj ga je imela mama rada (bolj kot moža, ki si ga je Rebeka pozneje izbrala). Mama je vsa minula leta celo hranila razne spominke, ki mi jih je Paolo kupil. Kot da bi vedela, da mi bodo nekoč še več kot dobrodošli ...«

Žal pa je imelo srečanje eno odločilno nerodnost: Paolo je bil poročen. Rebekine besede, da bo ženo zapustil - in to pri petinšestdesetih letih - se mi sploh niso zdele verjetne. A prav to se je zgodilo …